Velma in Telma Vargas Santillan sta dvojčici. Rodili sta se v Mehiki, danes pa pripadata dvema redovniškima skupnostma Kongregacije hčera Marije Brezmadežne iz mesta Guadalupe v zvezni državi Guanajuato, ki je hkrati območje težkih bojev med mamilarskimi karteli.
Božji klic v najstniških letih
38-letnici sta Božji klic začutili že v najstniških letih. “Mislim, da je bilo veliko povezano s prometno nesrečo, ki sva jo doživeli pri desetih letih,” se spominja Velma.
“Dolgo sem bila nepokretna in v tistem trenutku sem se zavedla, da je življenje kratko in da ga je treba izkoristiti za nekaj vrednega, da nas Bog spremlja in nam omogoča, da v življenju naredimo nekaj dobrega in ga ne zapravimo.”
V svoji večerni molitvi je Velma začela spraševati Boga, kaj si on želi za njeno življenje. Tedaj je začela spoznavati, da jo Bog zares kliče. “Je kot gotovost, želja, spodbuda predati vse Bogu, še posebej v verskem življenju,” dodaja. V skupnost je želela vstopiti takoj po končani srednji šoli in se udeleževati duhovnih vaj. Sestri sta postali tudi katehetinji, začeli sta hoditi v misijone.
Telma se je klicu nekaj časa upirala, saj se ni želela ločiti od družine, predvsem od mame. Nazadnje je odločitev sprejela na nekih duhovnih vajah po evharističnem češčenju. “V trenutkih molitve na duhovnih vajah odkriješ, kako velik je Bog, odkriješ neskončnost. Je nekaj, kar te tako napolni, da ne moreš reči ne nečemu tako velikemu,” pravi.
Za starše je bil zelo močan udarec, predvsem zaradi ločitve. “Še danes menita, da je bilo prezgodaj oziroma zelo radikalno,” pravi Telma. “Za najine starše je bilo zelo težko, ker sva odšli obe hkrati.”
“Danes gledam nazaj in se sprašujem, kako sva zmogli. Res mislim, da je bila milost, ker človeško ne moreš razložiti, da zapustiš svojo družino in odideš drugam.”
Minilo je več let, preden so se starši sprijaznili.
“Mislim, da je bil eden najtežjih dni v mojem življenju, ko sva povedali najinim staršem. Spomnim se tega in še vedno čutim nostalgijo, bolečino, tisti občutek, ko ti bodo sporočili slabo novico, ker je bilo zelo težko, ker sva vedeli, kaj bo, ker smo bili zelo povezani kot družina. Poleg tega sva bili njuni edini hčerki.”
Redovniški poklici danes
Dvojčici živita v regiji, kjer je smrt onkraj zidu njunih šol vsakdan. Kljub temu pa trdita, da se drugačen boj odvija tudi v učilnicah, ideološki boj, ki vpliva ne samo na družino, temveč tudi na redovniške poklice.
“Najpomembnejša kriza poklicanosti ni v redovnem življenju, je v zakonu in družini. Mama in oče sta prvi posrednik med človekom in Bogom,” pravi Velma.
“Mati je kot prvi duhovnik, tisti, ki ji izkazuje Božjo ljubezen, in s tem, ko ji izkazuje Božjo ljubezen, lahko otrok, ko raste, dostopa do duhovnega življenja, do življenja srečanja z Bogom. Če v družinah ni duhovnega življenja, če ni ljubezni, če so razpadli zakoni, če je zakon degradiran, bo tudi manj redovniških poklicev.”
“Danes se mladi nočejo več poročati, ker se nočejo več vezati, ni več trajnih zakonov. In še več, novo ideologijo, ko se dva moška in dve ženski že lahko imenujeta družina, vsiljuje celo država,” dodaja Telma. “Vse to skupaj torej spravlja vsak poklic v krizo, saj niti nimamo dobre predstave o tem, kaj je družina, še manj pa življenje, ki je popolnoma posvečeno Božji službi.”
“Krizo poklicev poglablja tudi dejstvo, da dekleta in fantje vedno bolj dvomijo o svoji spolni usmerjenosti,” dodaja Telma. Tej ideologiji se je težko zoperstavljati. Otroke sicer poskušata usmerjati, ampak kako jih zaščititi pred kakšnimi Disneyjevimi in Marvelovimi filmi?
Telma se je udeležila več delavnic in konferenc o ideologiji LGBT in se o tem pogovarjala tako s starši kot z otroki. “Vse to je nekaj titanskega, ker si ti sam proti vsemu temu. Učitelji se osredotočajo na poučevanje in usmerjanje, toda na nas, iz pastorale, je, da to gibanje preprečimo,” dodaja.
“To je in bo naloga, ki bo pomenila zelo velik izziv, saj ne moremo ostati križem rok (…) Ker je družbeni pritisk tako močan, bo za nas zelo velik izziv, da jih spoznamo z resnico, ki nam jo je Bog položil v srce o tem, kaj je prav in kaj narobe.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla inpriredila Veronika Snoj.
