Pater Pij je bil v svojem zemeljskem življenju nedvomno svetnik, kar pa ne pomeni, da se ni boril s svojimi slabostmi. Največje težave je imel pri ohranjanju mirnosti in zbranosti v spovednici.
V knjigi Padre Pio: The True Story (Pater Pij: resnična zgodba) avtor Bernard Ruffin pojasnjuje, kako je svetniški menih pogosto izgubil živce in kako je to pozneje obžaloval.
Junija 1920 je pisal patru Benediktu:
“Obžalujem edino to, da včasih nehote in nenamerno povzdignem glas, ko ljudem govorim, kako bi morali ravnati. Zavedam se, da je to strahotna slabost, toda kako naj jo preprečim, če se zgodi, ne da bi se je zavedal? Čeprav zaradi tega molim in se stokajoč pritožujem našemu Gospodu, me še ni v celoti uslišal. Še več, kljub vsej svoji budnosti včasih storim nekaj, kar mi je resnično odvratno in čemur se zares želim izogniti.”
Eden izmed razlogov, zakaj se je pater Pij v spovednici razjezil, je bilo srečanje s spokornikom, ki ni resnično obžaloval svojih grehov.
Ob neki drugi priložnosti je pater Pij za svoje “izbruhe gneva” v spovednici okrivil preobremenjenost in pogled na toliko prekaljenih in nespokorjenih grešnikov. Vsaj tu in tam pa je mislil, da je njegova jeza morda odsev Božjega ogorčenja.
Mnogim od teh spokornikov je celo odrekel odvezo in jih prosil, naj se vrnejo, ko bodo pripravljeni. Večina teh spokornikov se je vrnila v spovednico, potem ko je spoznala težo svojih grehov, in se je resnično pokesala.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie.Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
