Grozljive novice o vojni v Bosni je leta 1992 spremljala tudi Clare Findlay, ki je takrat živela v okolici Škotskega višavja. Ni mogla pozabiti prizorov ljudi, ki so bili pregnani iz svojih domov, predvsem so se ji zasmilili otroci.
Ko je v časopisu zasledila oglas s prošnjo, naj se javijo posamezniki, ki bi bili pripravljeni kot prostovoljci v svoj dom sprejeti otroke z vojnega območja, ni dolgo oklevala. “Mislila sem si: hiša je prazna, v zgornjem nadstropju imava kar nekaj prostih sob. Zakaj pa ne. Lepo bi bilo poskrbeti za otroka, morda celo dva.”
Namesto dveh sprejela kar 21 otrok
Danes 80-letna Clare se tako spominja dne, ko je prejela telefonski klic: “Pozvonil je telefon, na drugi strani je bil moški iz dobrodelne organizacije. Povedal je, da je nastal ‘manjši’ problem, in sicer je na poti k nam letalo z 21 otroki in štirimi materami, med njimi sta tudi otroka, ki naj bi prišla k nam. Toda letalu ne pustijo vzleteti, dokler ne bomo imeli točnega naslova, kamor bi lahko namestili vse te ljudi.”
V tistem kaotičnem trenutku se je brez zadržkov odločila, da k sebi sprejme celo skupino. “Hkrati sem pomislila, da bi morala o spremembi obvestiti moža,” se malce nasmehne ob misli, da je bilo letalo v trenutku, ko se je posvetovala z možem, že v zraku.
Skupina 21 bosanskih otrok in štirih mater se je tako namestila v domu zakoncev Findlay v škotskem mestu Moray. Predvideno je bilo, da bi osirotele otroke po nekaj dneh namestili v rejniške domove na različne konce države.
Na pomoč pri sporazumevanju priskočila 16-letnica Petra
Ker so želeli izvedeti več o tem, kakšne grozote so otroci prestajali na vojnem območju, je ravnatelj bližnjega internata za pomoč pri sporazumevanju prosil 16-letno dijakinjo Petro, ki je edina v tistem okolišu znala govoriti srbohrvaško.
Ko se je dekle začelo pogovarjati z otroki, je resnica o grozodejstvih začela prihajati na dan. Povedali so, da so na poti naleteli na trupla prijateljev, ki so iz zaklonišča za begunce na pot iz države odšli en dan prej. Najverjetneje so naleteli na srbsko zasedo, starše so ustrelili, vsem otrokom pa prerezali vratove.
Vidno pretreseni Petri so naročili, naj še poizve, katerih 13 otrok je sirot. Presenečeni so bili, ko so ugotovili, da nihče od njih ni ostal brez staršev. Sedem mater naj bi namreč po spletu nesrečnih okoliščin ostalo v domovini.
“Kar je zadevalo mene, sem vedela, da ti otroci ne bodo zapustili naše hiše, ne da bi bili spet združeni s svojimi materami,” obuja spomine Clare in ob tem izreka neopisljivo hvaležnost Petri, ki je rešila otroke pred tem, da po možnosti nikoli več ne bi videli svojih staršev. Takšna usoda je namreč doletela drugih 2.000 bosanskih otrok.
Otroci znova združeni z materami
Istega dne je Petra naredila tudi seznam imen otrok, pogrešanih mater in njihovih datumov rojstev, da bi jih poiskali.
Tri tedne pozneje je na Škotskem pristalo letalo z vsemi sedmimi materami na krovu. “To je bilo posebno doživetje,” je povedala Clare. Ko so bili otroci združeni s svojimi materami, je poskrbela, da so našli še preostale družinske člane.
Po popoldnevu, ki je rešilo usodo vpletenih bosanskih družin, se je Petra vrnila v internat in Findlayeva je nista nikoli več srečala. “Najmočnejši objem bi bil tisti, s katerim bi ji povedala, da ji veliko dolgujem. Ne zaradi sebe, temveč zaradi otrok,” je bila po tem presunljivem dogodku dolgoletna Clarina želja.
Ganljivo snidenje dveh rešiteljic
Petro so po dolgih letih naposled le našli in strinjala se je, da se po 30 letih znova sreča s Clare. Pričakali so jo tudi ljudje iz dobrodelne organizacije in štirje rešeni otroci.
“Misel, da se me Clare spomninja in je tako cenila mojo pomoč, mi ogreje srce. To je bilo nekaj naravnega. Ni šlo zame, šlo je zanje. Samo prevajala sem in jim tako dajala glas. V tistih nekaj urah smo od smeha prešli k solzam, od objemov k tišini. Zelo čustveno je bilo,” je povedala Petra.
“Najti eno osebo v Morayu, ki je govorila srbohrvaško … Bil je čudež, nekdo tam gor se je gotovo odločil za to,” je še danes hvaležna Clare, Petra pa dodaja, da svet potrebuje več ljudi, kot je Clare, ki je pod svojo streho nesebično sprejela skupino tujcev.
