Imo Donald Bassols je duhovnik v župniji svetega Mihaela v škofiji Lodwar v Keniji. Njegova življenjska zgodba je hkrati težka in polna ovir, po drugi strani pa je doživel veliko uspehov, uresničile so se mu tudi največje sanje. Kot pravi sam, ni veliko stvari, ki se jih boji, verjame v to, da moramo biti v življenju močni in pogumni, da se lahko postavimo po robu tistim stvarem, ki niso dobre in prave.
Za ogled prve fotogalerije kliknite tukaj
Za ogled druge fotogalerije kliknite tukaj
Kot duhovnik v svoji župniji poleg darovanja svetih maš in učenja verouka veliko oznanja, se pogovarja, mlade nagovarja k odločitvi za poroko ali duhovniški oziroma redovniški poklic, poudarja lepoto družinskega življenja.
Njegovo delo za pomoč revnim podpira tudi Slovenska karitas. Avgusta je obiskal Slovenijo, saj je to eden od načinov, kako lahko pomaga svojim ljudem. Njihovo revščino je še dodatno poglobila kriza v Ukrajini, saj so se cene hrane, goriva in olja močno zvišale. Kenija iz Ukrajine uvaža gnojila, ki so bistvena za pridelovanje hrane. Trenutno so zaradi slabih povezav nedosegljiva ali pa zelo draga.
V nadaljevanju lahko najdete več podatkov o akciji Za srce Afrike in o tem, kako lahko tudi sami pomagate in ga podprete pri njegovem delu. Tukaj pa je na voljo QR-koda za nakazilo:
Od muslimana do kristjana
Imovi starši so se ločili še pred njegovim rojstvom. Kot deček je živel s svojim stricem, ki je bil musliman, zato je bil tudi sam vzgojen v muslimanski veri. Pozneje se je preselil k drugemu stricu, ki je živel v bližini šole, bil pa je katoliški katehist.
Stric se ni strinjal z njegovo muslimansko vero, zato mu je postavil nekakšen ultimat. Če je želel ostati pri njih in se šolati, je moral postati kristjan. Imo se je tako odločil, da bo zapustil muslimansko vero, leta 2000 je bil krščen in postal kristjan. Letos mineva že 22 let od njegovega krsta in sedem let, odkar je postal katoliški duhovnik.
Na začetku so vsi vzroki za odločitev za krščanstvo prihajali od zunaj. Vedel je, da je to edini način, da mu stric plačuje šolanje, ni mogel biti del krščanske družine, če je molil kot musliman, saj bi se ves čas prepirali. Čutil se je drugačnega, tudi vsi njegovi prijatelji so bili kristjani.
Kmalu pa je tudi sam začel odkrivati lepoto krščanskega življenja, čutil se je povezanega s svojo skupnostjo, z zanimanjem se je udeleževal katehez, njegovo življenje se je spremenilo na bolje, tudi osebnostno je rasel.
Da bi dokazal svojo zrelost, se je moral soočiti z levom
Kot pravi Imo, ima vsaka kultura in civilizacija nekakšen obred iniciacije, s katerim dečki postanejo možje. Tudi v njihovi kulturi so morali dečki pri 12 letih dokazati, da želijo postati odrasli moški. Peljali so jih v gozd in gore, kjer so imeli posebne treninge in vaje. Morali so se naučiti obrambe, braniti svojo skupnost pred najrazličnejšimi napadalci in nevarnostmi.
Učili so se javnega govorjenja, preživetja, obrambe in drugih veščin. V sklopu veščine obrambe so morali iti v gozd in ubiti eno od živali. Sam se je moral soočiti z levom. Dobil je sulico in ščit ter premagal divjo žival.
Kot je povedal, ne gre le za nek obred ali navado, ampak ima vse to globlji pomen. Zelo je namreč pomembno, da si kot moški sposoben in voljan varovati in skrbeti za druge. Za to moraš imeti dovolj znanja in poguma. V današnjem času je obred iniciacije nekoliko drugačen.
Ko sem ga vprašala, ali se po bitki z levom sploh še česa boji, je v smehu odgovoril, da je rad pogumen in se sooča z izzivi. Kot pravi, ne gre za to, da se želi boriti, ampak želi trenirati svojo miselnost in srce, da se upre slabim stvarem.
“Na dober način se bojim Boga, ki je velik, in avtoritete, ki sem ji poslušen, vendar mora iti za medsebojen odnos. Ne prenesem pa slepe poslušnosti, močno nasprotujem diktatorstvu, ustrahovanju, nasilju in temu se upiram z vsem pogumom, ki ga premorem.”
Prvo noč duhovniške službe je bil priča streljanju
Kot duhovnik je bil na prvo delovno mesto poslan v župnijo, v kateri službuje še sedaj. Župnija stoji na stičišču ozemelj štirih plemen, ki so bila močno sprta. Borijo se za zemljo, prepire so velikokrat zanetili tudi politiki.
Tam je bilo že veliko misijonarjev, ki so nekaj časa zdržali, potem pa odšli, ker so se ustrašili hudega nasilja. Prvo noč, ko je bival v svojem novem domu, je prišlo do streljanja.
“Pogledal sem skozi okno in videl, kako se streljajo. Naboji so leteli na vse strani, bilo je zelo težko. Tisto noč sem poklical škofa in ga vprašal, zakaj me je poslal ravno sem. Dejal sem mu: ‘Ali ne slišite strelov, ljudje se pobijajo?’ Škof pa je rekel: ‘Imo, počakaj, saj bom molil zate,’ in je odložil slušalko. Sploh nisem vedel, kaj naj si mislim.”
Zjutraj je k Imu prišel katehet in mu rekel: “Dobrodošel pri nas, za vas imamo že prvo nalogo, pojdiva na pogreb.” Svoje delo je tako začel s pogrebom, saj je bil ponoči nekdo ubit.
Imo je v naslednjih dneh prevzel vodenje župnije, začel je obiskovati vsa štiri plemena. V prvem plemenu so ga najprej napadli, vendar je vztrajal in šel z njimi. Dejal jim je:
Tu sem kot vaš duhovnik in želim živeti v miru. Vsi smo na istem ozemlju, moramo živeti skupaj.
Ljudstva je začel soočati med seboj. Ni bilo lahko, saj je šlo za stare spore, zamere zaradi smrti bližnjih, odpiral je stare, nezaceljene rane. Ko so se spopadli, se je postavil mednje in dejal: “Najprej ubijte mene.” Umirili so se in začeli poslušati in se pogovarjati.
“Ženske solze so najhitrejša pot do miru”
Imo prihaja iz razbite in sprte družine. Oče je imel štiri žene, njegova mati je bila prva, ločila pa sta se še pred njegovim rojstvom. Preden je postal duhovnik, je prosil mamo, naj povabi k sebi še preostale žene, da se pogovorijo. Ko so se srečale, so se takoj sprle, vpile in jokale, potem pa je nastopil mir. Prav ta izkušnja ga je navdihnila, da bi enako poskusil tudi pri sprtih plemenih.
V pogovore je vključil ženske, čeprav tako kot otroci v plemenih nimajo veliko besede. Tokrat pa so dobile priložnost, da so lahko spregovorile. Imu se je to zdelo bistveno, saj so v resnici ravno ženske tiste, ki najbolj trpijo.
Umirajo njihovi možje, očetje in sinovi, močno občutijo vsako izgubo v svoji skupnosti. Kot pravi Imo, ne moreš utišati osebe, ki je tako močno prizadeta. Ko so govorile, so v solzah omenjale svoje ljubljene, ki so jih izgubile, dosegle so, da so se sprte strani začele zbliževati.
Mir je dosegel tudi s pomočjo mladih in petja
Od tam naprej se je začela gradnja miru, moral pa je uporabiti najrazličnejše metode. Zbral je mlade z vseh štirih skupnosti. Na začetku so se posedli v štiri vogale in se takoj ločili.
Stopil sem na sredo in začel šteti: ‘Prvi, drugi, tretji, četrti …’ Nato sem rekel: ‘Vse enke stopite skupaj …’ Popolnoma sem jih premešal. Niso imeli izbire in morali so se usesti skupaj.
Podobno je storil, ko je organiziral športne igre. Znova jih je premešal in kar naenkrat niso več tekmovali kot plemena, ampak kot skupine. Tekmovali so v nogometu, košarki, teku, odbojki … Organiziral je tudi igro skriti prijatelj, pri kateri je vsak izžrebal mladega, ki mu je moral pripravljati presenečenja in prinesti darilo.
Tretji način so bile izmenjave pevskih zborov. Zbor iz ene vasi je šel v drugo in so skupaj peli. Organiziral je tudi skupinski izlet v drugo mesto, ki so si ga izbrali sami. Vse to je pripomoglo k miru.
“To so nekako sprejeli, ker sem jih poskušal razumeti. Moral sem se vključiti v njihove skupnosti. Problem nekaterih misijonarjev v preteklosti je bil, da so poskušali tamkajšnje ljudi učiti svoje kulture, niso pa se vključili v njihovo, v resnici so jih odganjali, ne privabljali. Sam pa sem se naučil, da moraš najprej ti razumeti njih, razumeti njihov jezik, kulturo, spoštovati tradicijo, potem pa ni več tako težko, vedeti moraš, kaj jim je všeč, česa ne marajo, kaj jim je pomembno.”
Še vedno prihaja do prepirov in nesporazumov, vendar ga pogosto pokličejo in ga obveščajo o dogajanju.
Slovenija je njegov drugi dom
Slovenijo je prvič obiskal leta 2018 in se udeležil Stične mladih. Takrat se je seznanil z delom Slovenske karitas, od takrat naprej so se ustvarile močne vezi med Slovenijo in Kenijo. Vsako leto ga obiščejo tudi mladi iz prostovoljskega programa POTA.
Kot je povedal, je Slovenija njegov drugi dom, vsako leto pride sem na oddih, saj so mu zelo všeč ljudje, ki ga vedno toplo sprejmejo, razume tudi nekaj slovenskih besed in se počuti zelo sproščeno.
Slovenska karitas v Keniji pomaga s tremi akcijami. Ena je akcija Za srce Afrike (lani so v Keniji pomagali z gradnjo medicinskega centra, porodnišnice, lekarne in laboratorijem, druga je Kupim kozo (do sedaj so že več kot 120 revnim družinam kupili kozji par), tretja pa je Lakota Afrike (pri nakupih hrane bodo pomagali tudi letos).
Akcija Za srce Afrike
Podatki za darovanje sredstev za pomoč:
Slovenska karitas, Kristanova 1, 1000 Ljubljana
TRR: SI56 0214 0001 5556 761,
Sklic: SI00 212,
Namen: Za srce Afrike
BIC banke: LJBASI2X, Koda namena: CHAR
Imo ni le duhovnik
Kot deček je imel zelo rad glasbo, poslušal je ameriško glasbo in rap, tudi sam je rad rapal, imel je glasbeno skupino. Poleg tega je oboževal igranje košarke, ki je bila vedno njegov konjiček. Košarko igra še danes, zelo si želi, da bi igrišče dobil tudi v svoji župniji.
Skupaj s slovenskimi mladimi, ki so prišli k njemu v okviru programa POTA, je pomagal pri postavitvi mladinskega centra v središču mesta, kjer so sedaj na voljo športno igrišče in knjižnica ter prostor za zbiranje. Kot pravi, je najhuje, če mladi nič ne počnejo, zato je zelo vesel, da je ta prostor vedno dobro obiskan.
“Ko pridem tja, sem najsrečnejši človek, saj vidim aktivne mlade. Vedno me povabijo, naj igram z njimi ali jim povem kako zgodbo, zelo dobro se razumemo. To so moje sanje, ki so se uresničile.”
