Encarnacion (“Chon”) in Olivia Trevino sta bila poročena neverjetnih 63 let, nato pa sta eden za drugim umrla v razmaku nekaj ur.
Ko je Chon zbolel, se tudi njegova žena Olivia ni počutila najbolje. Kot je za medije pojasnila njuna hči Janie Villareal, sta imela tistega dne, ko je umrl, oba z ženo enako telesno temperaturo in druge življenjske znake.
“Bila sta tako usklajena, da sta komentirala, kako je njuna ljubezen morda dovolj močna, da bi ju skupaj ponesla pred njunega Stvarnika. In tako se je zgodilo. Slišala sem že, da se je kdaj zgodilo kaj podobnega, kajti resnično sta si bila blizu. Bila sta neločljiva. Saj človek sliši različne stvari, vendar preprosto ne verjameš, da se kaj takšnega lahko zgodi tebi,” je pojasnila Villarealova.
Zakonca iz Mathisa v ameriški zvezni državi Teksas sta imela šest otrok, 14 vnukov in 13 pravnukov. Njuna hči Janie je pred štirimi leti prodala svojo hišo in pustila službo, da je lahko ob podpori svojih bratov in sester skrbela za ostarele starše.
Tesno povezana družina je bila v Chonovih zadnjih trenutkih življenja zbrana okoli moža, očeta, dedka in pradedka. Njegova smrt ni bila presenečenje, saj je bil že sedem dni neodziven, je v pogovoru za medije pojasnila Janie. Dejstvo, da je njegova žena umrla manj kot 48 ur pozneje, pa je družino precej pretreslo.
Olivia je ravno začela okrevati po svoji bolezni in zdravniška ekipa je že razmišljala o naslednjih korakih, ki bi jo še bolj okrepili. Toda kljub temu, da ni vedela za moževo smrt, se je njeno zdravje znova naglo poslabšalo. Ko je družina urejala vse potrebno za Chonov pogreb, so nenadoma morali priprave prilagoditi tako, da so stara zakonca v grob položili skupaj.
Zgodba zakoncev Trevino je eden izmed izjemnih zgledov zakonske zveze, ko je časovno obdobje med “vse dni svojega življenja” na srečo zelo kratko.
Par se je spoznal v najstniških letih in Chon je svoji hčeri pojasnil, kako se je v trenutku zaljubil v Olivio: “Preprosto vedel sem. Vedel sem v trenutku, ko sem jo zagledal. Vedel sem, da je prava zame.”
Življenje v veri
Villarealova je medijem tudi zaupala, kako je bila vera njenih staršev ves čas trden temelj njunega zakona, saj sta bila oba “globoko verna človeka”. Morda je prav njuna vera privedla do tega, da ji je mati dala moder nasvet: “Nič ni nikoli zares pokvarjeno, vse je mogoče popraviti.”
Kot se zdi, je zakon Trevinovih utelešal to prepričanje, saj sta se spopadala s težkimi časi, toda vedno sta se opirala drug na drugega. Villarealova je še povedala:
“Moj oče mi je povedal, kako je spoznal, da nikoli ne gre za nikogar drugega. Šlo je zanj in za mojo mamo, kajti ko sta se zaljubila, nihče drug s tem ni imel nikakršnega opravka. Bila sta samo onadva.”
Ko je družina žalovala zaradi dvojne smrti, so lahko tolažbo črpali tudi pri popolnih neznancih, ki so bili blizu njihovim staršem. Eden od njih je prišel na obisk, na pijačo s Chonom, ne da bi vedel, da je prijatelj pravkar umrl. Ko je izvedel za njegovo smrt, je tako glasno jokal, da je zbudil celotno hišo. Villarealovi je pojasnil:
“Tvoj oče je bil tudi meni kakor oče, ko nisem imel nikogar. V mladosti sem izgubil starše in tvoj oče je postal moj oče. Skupaj sva hodila na ribolov, skupaj sva potovala, skupaj sva pila kavo. Tvoj oče je bil moja skala, tvoj oče je bil steber, tvoj oče je bil neverjetna duša, nekdo, ki je pustil pečat na vseh, ki so ga spoznali, in resnično ga bom pogrešal.”
Kljub vsemu pa je morda prav njuna neomajna ljubezen in podpora otrokom njuna največja zapuščina, ki jo bosta, upajmo, posredovala mlajšim rodovom. Trevino ml. je pojasnil:
“Deležni smo bili brezpogojne ljubezni, za nas sta gradila trden in dolgotrajen odnos z Bogom. Ustvarila sta temelje spoštovanja, odgovornosti in odgovornosti do družine. Pokazala sta nam tudi, da je dar časa resnični blagoslov.”
In za zakonca Trevino je bil čas resnično blagoslov. Po 63 letih skupnega življenja jima skoraj ni bilo treba preživeti narazen niti trenutka. “Kot je dejal duhovnik na pogrebu: v tem zakonu ni ne vdove ne vdovca. Mama in oče sta imela lepo življenje. Bila sta pripravljena, bila sta utrujena. Zdajle gotovo pravita: ‘Doma sva. Nisva bila prav dolgo ločena,'” je še povedala Villarealova.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie.Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
