Danes vas, dragi bralci, z besedo in sliko popeljemo v Kostariko. Gre za srednjeameriško državo, ukleščeno med Nikaragvo in Panamo, ki ima približno pet milijonov prebivalcev.
Spomladi je dva tedna tam preživel Matej Podgoršek, popotniška duša z vtisi in izkušnjami z raznih koncev Slovenije in sveta. “Živali, divjina, tropski gozd … To te prevzame. Stik z divjino je v Kostariki pristen,” uverturo v mini potopis napravi Matej. Njegove slikovite vtise s potovanj najdete tudi na kanalu na YouTubu.
Vreščeče je že ob cesti
V tej srednjeameriški državi, ki jo na splošno bolj malo poznamo, ga je najbolj osupnil živalski svet.
“Živali vidiš v naravnem okolju. Že prvi dan sem videl koatije (nosati medvedi, op. a.), ki se sprehajajo ob cesti. Po drevesih razgrajajo opice vriskači, ki veljajo za najglasnejše opice in ene najglasnejših sesalcev na svetu. Sploh ni treba čakati na obisk narodnih parkov. Z malo sreče jih vidiš že ob cesti.”
Pozor, zmikavtke
Organizirani so pohodi po gozdu – tropskem, oblačnem, deževnem – z lokalnimi vodiči, ki vidijo in lahko pokažejo vse: “Imajo posebne daljnoglede, s katerimi na primer pokažejo mini žabico na koncu lista, 20 metrov od tal. Sprašuješ se, le kako je to opazil. Tam je mogoče videti štiri vrste opic. Kapucink se je treba malo paziti, ker so zmikavtske sorte. 🙂 Gredo med ljudi, ukradejo hrano iz nahrbtnika ali kaj drugega. Pravijo jim opičja mafija. :)”
Si predstavljate velikega kuščarja na plaži?
Narodni park Manuel Antonio leži povsem pri plaži, zato tja kdaj zaide tudi kak kuščar. Najznačilnejše živali za Kostariko so lenivci, ki so ponavadi na drevesih zelo visoko, opisuje Matej: “Včasih jih je težko videti. Nekega dne smo šli na ogled kavne plantaže, imeli smo srečo in naleteli na enega, spečega na vrhu drevesa. Šli smo še malo naprej in srečali celo enega, ki se je sprehajal po tleh. To je velika redkost – načeloma se na tla spustijo le enkrat tedensko.” Namreč, ko opravljajo veliko potrebo.
V odročni divjini
V Corcovadu, najbolj znanem kostariškem narodnem parku, živi kar pet odstotkov vseh živalskih vrst na svetu. To je park z največjo biotsko raznovrstnostjo.
“Do tja ne vodi nobena cesta. Potuješ s čolnom, sprva po reki, nato po morju, ki je bilo zelo razburkano. Prideš do neke male vasi, kjer so bungalovi in hostli. Nato greš še kake pol ure naprej s čolnom do postaje, ki je izhodišče za pohod. Tam spiš kar na prostem. Na pohod se odpraviš ob petih zjutraj, ko so živali najbolj dejavne. Vidiš kače, pajke, kajmane … Med drugim smo videli tudi ameriško suličarko, ki je najbolj nevarna kača v Kostariki. Ko je bila zvita, je bila videti precej majhna, nato se je izkazalo, da je dolga skoraj en meter. Nekoč so imeli pohode zvečer, a takrat ni nobenega čolna za nazaj. Če bi koga pičila kača, ga čakata dve uri vožnje do celine,” pustolovščine, ki ne utegnejo biti vselej romantične, razlaga prekaljeni popotnik.
Večji poudarek na ohranjanju narave
“Doživetje je, ko ti nasproti, po gozdni poti pride tapir (žival, podobna prašiču, ki pa je v bližjem sorodstvu s konjem in nosorogom, op. a.). Obnaša se, kot da te ni, človeka se ne boji, saj mu ljudje nič nočejo. V zadnjem obdobju je velik poudarek na naravovarstvu. Gozd se obrašča, nasadov in polj je manj,” pripoved o Kostariki sklene Matej Podgoršek.
