Mogoče je namreč razumeti, kakor da je drža prosilca izraz nekoga manjvrednega, nekoga podrejenega, nesvobodnega, odvisnega, tako gledamo na ljudi, ki ne zmorejo sami in potrebujejo pomoč.
Zato resnični reveži le redkokdaj sami pridejo na centre pomoči, na Karitas, na Rdeči križ, zato ljudje, ko smo v stiski, s cmokom v grlu vprašamo za pogovor, šele ko je prepozno, poiščemo nasvet, ničkoliko ljudi nasmejanih obrazov je že umrlo s porezanimi žilami ali na vrvi.
Radi pomagamo, radi smo dobrodelni, biti pomočnik daje naši samozavesti neverjeten občutek vrednosti, kako veliko moč občutimo, kadar komu pomoči potrebnemu damo tistega, kar potrebuje. Prositi pa ne znamo.
Sram nas je tega, da smo nebogljeni. In se zato delamo junake pred življenjem, ki je verjetno prav nalašč narejeno tako težko, da v njem ne moremo sami, tragični junaki smo, ki ne razumejo, da je vsak poraz v življenju zgolj očiten smerokaz k temu, naj se obrnemo k Bogu, k človeku in prosimo za pomoč.
Učimo se prositi
Jezus hoče, da se navadimo “prositi”, to je osrednja beseda tega odlomka o molitvi, zato je treba moliti, ker bo “nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo” (Lk 11,13), tistim, ki se zavedajo, da ga potrebujejo. Tistim, ki ga bodo imeli za Očeta, za nekoga, ki je za njihovo življenje bistven, ker jih ne bi bilo, če ne bi bilo njega in njegovih darov.
Ne zato, ker bi nas rad naredil od Njega odvisne, temveč ker je ravno prošnja tista, v kateri lahko nekomu rečemo “Prijatelj” (Lk 11,5), prosimo lahko samo nekoga, ki ga imamo radi, nekoga, ki nas ima rad.
Imeti nekoga, ki hoče pomagati, to pomeni imeti prijatelja, imeti nekoga, pred katerim smo lahko tudi nepopolni, to pomeni biti prijatelj, ker smo prijatelji šele v svoji šibkosti in potrebah, ne v svojih močeh. Ljubezni ni, če nismo šibki, če nimamo za kaj prositi, tudi nikomur ne omogočamo, da bi nam izkazal ljubezen.
Neverjetna svoboda je v tem, preložiti skrb za svoje življenje Nanj, nositi ga v paru, v troje, v četvero. Tudi Jezus je “na nekem kraju molil” (Lk 11,1), tudi On je prosil, ker brez Prijatelja ne moremo živeti. Zato se je treba učiti prositi.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 71, številka 29.
