Pred nekaj leti sem opazil, da se med branjem težko zberem. Namesto da bi list knjige obrnil na naslednjo stran, sem vedno znova želel zgrabiti svoj telefon in brskati po njem.
Vedno znova sem moral prebirati odstavke, ker so mi misli nenehno uhajale: pogosto sem prišel na konec strani in se nisem spomnil, kaj sem pravkar prebral. Bil sem malodane na trnih. Prej ali slej sem vedno obupal in še preden sem se dobro zavedel, sem že brskal po družbenih omrežjih.
Pa ni bilo vedno tako. Kot mlajši moški sem z veseljem sedel več ur in prebiral najrazličnejše knjige. Za svet povsem izgubljen sem bil zatopljen v temo in še preden sem se zavedel, sem bral, ko bi moral že davno spati.
Ne vem natančno, koliko časa je trajalo, da sem izgubil sposobnost zbranosti, koliko let je minilo, da so posledice nastale škode postale opazne. Zgodilo se je počasi in neopazno, toda kup neprebranih knjig na moji klubski mizici je pričal o tem, da se je zagotovo zgodilo.
Natančno pa vem, zakaj se je zgodilo
Internet, družbena omrežja, pametni telefoni … Bilo je jasno kot beli dan, da te tehnologije, ki so lahko tako koristne in uporabne, niso bile več moji služabniki, temveč so postale moji gospodarji.
Nicholas Carr v svoji knjigi The Shallows pojasnjuje, kako je internet spremenil naš način razmišljanja, branja in pomnjenja. Po njegovih besedah je internet stroj za odvračanje pozornosti, podobno kot YouTube samodejno predvaja naslednji videoposnetek in preden se zaveste, si te posnetke ogledujete več ur.
Ali pa družabna omrežja, po teh lahko brskate v neskončnost, objave se nikoli ne končajo, zaradi prevelikega števila hiperpovezav pa preprosto nehamo brati določen zapis in zgolj enega za drugim odpiramo nove zavihke.
Carr v knjigi pokaže, kako te nove oblike zbiranja informacij na nas ne vplivajo le med uporabo interneta, temveč dejansko fizično preusmerijo naše možgane, da smo sposobni sprejemati informacije le še na ta način. Minili so dnevi dolgotrajne zbranosti in pozornosti. Zdaj smo v dobi zajčjih lukenj in zapisov v obliki seznamov.
Želel sem si, da bi lahko znova bral knjigo, da bi znova lahko čakal v vrsti v trgovini, ne da bi bil dobesedno prisiljen iz žepa potegniti telefon, zato sem sprejel neusmiljene ukrepe.
Nehal sem neprestano opravljati več stvari hkrati
Precejšnja utvara je, da lahko počnemo dve stvari hkrati. Ne moremo. Bolj ko žongliramo z različnimi obveznostmi, bolj se privajamo na razdrobljeno razmišljanje, preklapljanje med delovnimi nalogami, elektronsko pošto in besedilnimi sporočili, ki prihajajo na naš telefon.
Ugotovil sem, recimo, da sem med pisanjem pridige v pisarni nenehno preklapljal in preverjal elektronsko pošto, ko sem se vrnil k pisanju, pa sem se moral miselno znova prilagoditi miselnemu toku, ki sem ga skušal razviti v svojem nagovoru.
Celoten postopek je trajal dlje, kot če bi poseben čas namenil elektronski pošti in se nato v celoti posvetil pripravi pridige. Da bi odpravil težavo, sem utišal svoj telefon, tako da nisem več slišal sporočil ali obvestil o elektronski pošti. Ne dovolim si več, da bi preklapljal med nalogami sem in tja, razen če sem dejansko pripravljen na miselni premor.
Več časa sem začel preživljati v naravi
V knjigi The Shallows Carr piše: “Vrsta psiholoških raziskav v zadnjih dvajsetih letih je pokazala, da so ljudje po preživljanju časa v mirnem podeželskem okolju, blizu narave, pozornejši, imajo močnejši spomin in na splošno boljše spoznavne sposobnosti. Njihovi možgani se umirijo in postanejo ostrejši.”
To je zelo preprosto: privoščite si sprehod po parku brez telefona. Včasih, ko se z družino odpravimo v park, telefon dejansko pustim doma. Ko sem to poskusil prvič, je bilo kar malce stresno, sčasoma pa sem se na svojo odločitev navadil.
Brez telefona sem dejansko pozoren na otroke, opazujem njihovo igro in jim dovolim, da mi kažejo zanimive stvari, ki jih vidijo med sprehodom. In seveda, kot poudarja Carr, se duševne koristi tovrstne dejavnosti prenesejo tudi na preostali del dneva.
Pogosteje si vzamem čas, ki ga preživljam brez interneta
Na spletu preprosto ni mogoče ubežati motečim dejavnikom, zato se mu za nekaj časa popolnoma izognem. Ko berem, je moj telefon pogosto v drugi sobi, kjer ga ne vidim in ne slišim. Berem pravo, resnično knjigo brez hiperpovezav ali vabljive povezave wifi.
Ko s prijateljem pijem kavo, je telefon utišan v žepu ali pa leži na mizi z navzdol obrnjenim zaslonom, tako da ga ne morem videti. Tudi če se lahko internetu tu in tam izognem le za kakšno uro, je to izjemno koristno. Predvsem se mu izogibam zgodaj zjutraj in pozno zvečer. Jutra so namenjena kavi in branju. Zvečer se umirim in se pripravim na sproščujoč spanec.
V svojem družabnem življenju vztrajam pri osebnih stikih
Digitalno sporazumevanje mi ne ustreza. Primanjkuje mu sočutja, in če je komunikacija prehitra, brez človeškega dejavnika, morda sploh ne zmoremo razumeti, da naš prijatelj trpi ali da ga mučijo kakršnekoli bolečine.
Večina mojih prijateljev ve, da bi se z veseljem družil z njimi, da pa verjetno ne bom ohranjal stalnega stika prek besedilnih sporočil. Preživljanje časa z ljudmi mi pomaga, da se lažje zberem, resnično prisluhnem njihovim besedam in zdržim v dolgem pogovoru.
Sčasoma so moja prizadevanja obrodila sadove. Spet berem knjige. Dovolj potrpežljiv sem, da se znova sporazumevam z resničnim svetom. Lahko se osredinim, ko mi moj malček pripoveduje zgodbo. Lahko mirno in potrpežljivo obhajam sveto mašo, ne da bi bil ves na trnjih.
Še vedno imam težave s tehnologijo in sumim, da moj spomin in zbranost nista takšna, kot bi lahko bila, vendar vsaj nimam več občutka, da me tehnologija nadzira. Lahko jo uporabljam kot orodje, pri čemer se zavedam vseh tveganj in kompromisov. Nič ne bi imel proti, če bi se od nje še bolj oddaljil, vendar sem zdaj vsaj vzpostavil nekakšno ravnovesje.
Naša sposobnost poglobljenega in počasnega razmišljanja nas dela človeške. Na ta način si na tem svetu ustvarimo dom in omogočimo, da se naša duša razvije. Tako vzpostavljamo povezave in najdemo osebno izpolnitev.
Internet in pametni telefoni so sicer zelo priročni, vendar je za to treba plačati določeno ceno, ki pa se vedno ne izplača. Dobra novica je, da se lahko z nekaj preprostimi spremembami in odločnostjo znova zberemo in začnemo svojo pozornost posvečati stvarem, ki so resnično pomembne.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie.Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
