David Ahačič prihaja iz Križ na Gorenjskem. Poklicno je vodja knjižnega programa pri založbi Družina. Ne le knjige, tudi kultura nasploh je njegova strast. V prostem času se ukvarja z gledališčem. “Če z odra vidiš, kako se ljudje prepoznavajo v tem, kar gledajo in poslušajo ter se temu od srca nasmejijo, potem sem najbolj zadovoljen,” razkriva David, ki je vpet tudi v župnijsko življenje. Spoznajte ga v Moških skrivnostih.
Služba, žena, otroci, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Gremo skozi dan s čim več nasmehi, dobre volje in potrpljenja. Naši predniki so imeli lepo navado, povezano z obredniki, od koder so črpali kratke vzdihljaje. Tudi meni pridejo večkrat na misel. Zlasti zato, ker imam rad cinične in sarkastične pripombe, ki pa nikoli niso nesramne. Zelo pogosto je v mojih mislih svetopisemski izrek: Gospod, postavi stražo pred moja usta (PS 141,3). Ta mi pride na misel večkrat dnevno. 🙂 Ali pa: Mi, ki smo močni, smo dolžni prenašati slabosti tistih, ki niso močni, ne pa delati sebi po volji (Rim 15,1). Gre za kratka stavka, ki pa mi delata družbo vsak dan. Brez njiju bi ob vseh manj prijetnih dolžnostih vsakdanjika marsikdaj izgubil živce.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Vsi pravijo, da ne moremo početi več stvari hkrati. Prostoročno telefoniranje v avtomobilu mi blazno olajša življenje. Tistemu, ki ga je izumil, se iskreno zahvaljujem. Pred časom mi je uspelo voziti, se pogovarjati z gospo, ki me je klicala, in hkrati še pobrskati po ekranu za številko, ki jo je želela. Gospa je sama dejala, da sem živ dokaz, da znamo moški početi več stvari hkrati.
Z vašo pomočjo bomo še boljši
Kako razvajate svojo ženo?
Moja žena je upravičeno prepričana, da sem premalo doma. Ne vem, ali je to razvajanje, ampak najbolje je, če si utrgava kak dan zase in greva na izlet. Ne nujno daleč. To je kakovostno preživet najin čas, ki ni kratek v skakanju med vsakdanjimi nalogami, ampak je namenjen sprehodu, sproščenemu pogovoru, dobremu kosilu in podobno. Ko sem ji povedal, da grem na ta pogovor, sem se poskušal pohvaliti, da sem jo včasih razvajal tako, da sem ji kaj skuhal ali spekel.
A me je prizemljila, postavila na realna tla in dejala, da to lahko govorim le v pretekliku. To se je dogajalo le na kratko, potem, ko sva si ustvarila skupen dom. Zdaj pa zaradi narave mojega dela vedno ona kuha med tednom. Redko pridem na vrsto, zato zdaj ona razvaja mene.
Kaj vajin zakon ohranja živ?
Sliši se klišejsko, ampak najina ljubezen in naklonjenost naju združujeta vsak dan. Kot drugi zakonci potrebujeva tudi ogromno spodbude in navdiha od zgoraj. Da ne vztrajava vsak pri svojem, da sva pripravljena na pogovor, imava odprte oči in ušesa. Obstajajo tudi drobni trenutki veselja in sreče, v vsakem dnevu, ki morda nekomu ne bi pomenili nič, naju pa razveseljujejo.
Na kaj morate biti pozorni, da si rečete: tako je, to bi bila knjiga za nas?
Branje v resnici predstavlja velik del mojih delovnih obveznosti. Knjige me navdihujejo skozi dvojne oči, nekatere osebno, druge službeno – z mislijo na to, ali jo lahko vključimo v naš knjižni program. To ni le moja odločitev, ampak o tem odloča celoten uredniški odbor. Težimo k temu, da bi dobro vsebino povedali v dobrem jeziku. Pogledati pa je treba tudi s finančnega zornega kota. Želeli bi si izdati marsikatero knjigo več.
Sledite vsem Družininim knjižnim novostim na Facebooku
Katere knjige pa osebno radi prebirate?
Od konkurence najraje prebiram leposlovje. Saj tudi pri nas izdajamo romane, ampak niso poglaviten del programa. Z veseljem pa preberem tudi kako zgodovinsko knjigo, poezijo, dramska besedila, biografije … Nisem preveč izbirčen. Pri romanih sem zelo pozoren na jezik. Všeč so mi jezikovna presenečenja, domislice, zapleti.
Če bi izbrali eno knjigo, ki bi jo moral prebrati vsakdo, katero bi predlagali?
Predlagal bi otroške knjige, saj trdno stojim na prepričanju, da moramo veselje do branja privzgajati že otrokom. Če pa moram izbrati en naslov, bi se odločil za delo Umetnost krhkosti zelo priljubljenega italijanskega profesorja Alessandra D’Avenie. Gre za literarni pogovor avtorja z italijanskim pesnikom Leopardijem, ki je bil Prešernov sodobnik. Slovi kot najbolj pesimističen, tragičen lik v italijanski književnosti. Bil je grbavec, imel težko življenje, pisal pa je odlično poezijo. Roman prinaša čudovite utrinke in razmisleke o človekovi ranljivosti, krhkosti, preizkušnjah in veselju, ki ga doživljamo vsak dan, ne glede na to, v kakšnem položaju smo se znašli.
S čim pa se ukvarjate, ko odložite knjigo?
Precej sem ukvarjam z ljubiteljsko ustvarjalnostjo. Pred dvema desetletjema smo v domačem kraju ustanovili kulturno društvo, znotraj njega pa gledališko skupino. To se je razraščalo, zdaj sodelujem v dveh. Tudi kot mentor, ne le kot član. Včasih tudi jaz kaj napišem. 🙂 Nekaj naslovov za otroke se je nabralo, tudi pesniška zbirka.
Katere vloge na odru so vam najbolj pisane na kožo?
Rad vidim, da so ljudje okrog mene dobre volje, zato uživam v komedijah. Tudi humorne vloge so lahko zelo klišejske ali pa poglobljene. Če z odra vidiš, kako se ljudje prepoznavajo v tem, kar gledajo in poslušajo ter se temu od srca nasmejijo, potem sem najbolj zadovoljen.
Na odru gre marsikdaj kaj narobe. Lahko delite kaj takšnega z nami?
Ko smo nastopali na velikem odru gledališča Toneta Čufarja na Jesenicah z neko otroško predstavo, se nam je po desetih minutah podrla vsa scena. En član našega ansambla je obležal pod ruševinami. Na srečo kulise ni bile težke, zato mu ni bilo nič hudega. Igralci, vsi osnovnošolci, so se malo pisano spogledali, se nasmehnili, se vprašali, ali je bil morda potres, in odigrali naprej. Jaz sem bil režiser te predstave in od potresa naprej nosač scene.
Za klene fante in gospode
Kateri šport vas sprošča, katerega spremljate?
Spremljam, enega sem tudi treniral, namreč smučarske skoke v osnovni šoli. Največja skakalnica, s katere sem še skakal, je imela kritično točko 70 metrov. Trenutek preloma je bil, ko so nas peljali v Planico. Šel sem na vrh velikanke, brez smuči, se razume, se usedel na rampo in si rekel: “Človek mora biti malo nor, da se spusti tu doli.” Da ne bo kdo narobe razumel ‒ nadvse občudujem pogum tistih, ki so se že kdaj spustili.
Srednjo šolo sem nato obiskoval v drugem kraju, zato ni bilo več ne časa ne veselja do tega športa. Nikoli nisem bil preveč navdušen nad skupinskimi športi. Za košarko sem bil premajhen, za nogomet sem bil prepočasen, za rokomet pa premalo nasilen. Obožujem pa smučanje, hribolazenje in tek.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Manjka dialoga, potrpežljivosti in spoštovanja.
