Jožica in Marjan Šuštar iz Preserij pri Radomljah sta hvaležna za osem otrok: Petro, Andrejo, Mirjam, Tadejo, Marijo, Ano, Janeza Pavla in Mihaelo.
Mama, učiteljica razrednega pouka, je bila pri vzgoji odločna, ko je bilo potrebno. Ob strani pa ji je stal mož, ki je vešč na tehničnem področju in je znal veliko narediti in popraviti, zdaj pa že vnuke razveseli s popravilom igrač. “Marjan malo govori in veliko naredi,” moža pohvali žena.
Očetov brat Franci, ljubljanski pomožni škof, je vsem otrokom birmanski boter, od tretjega otroka naprej tudi krstni boter, prej je bil namreč na študiju v Rimu.
Zakaj ste se odločili za ime Janez Pavel?
Jožica: Otrokom smo dali imena po apostolih. Sinu smo dali ime papeža Janeza Pavla II., saj sta v imenu kar dva apostola in je najavil svoj prihod na svet ravno po papeževem obisku v Sloveniji. Ko je umrl papež Janez Pavel II. in smo gledali prenos iz Vatikana, se je naslonil na televizijo in rekel: “Moj papež je umrl.”
Intervju z novomašnikom Janezom Pavlom Šuštarjem
Kako se spominjate njegovega rojstva?
Marjan: Z odprtostjo smo ga pričakovali kot vse otroke. Bil sem zraven pri porodu in sem prvi povedal ženi: “Fantek je.” Dali so mi ga v roke. Ni bilo večje vzhičenosti, ker sem bil dejansko vseh otrok vesel. Vesel sem bil zdravega fanta.
Jožica: Najprej sva se z možem v molitvi zahvalila zanj tako kot za vsakega otroka, ga izročila Bogu in ga prosila za milost, da bi vedno sledil Božjim namenom, tudi v duhovništvo, če je taka njegova volja.
Kakšen je bil Janez Pavel v otroštvu?
Jožica: Bil je navihan, pa tudi trmast. Otroci so bili vedno pozni in so ponavadi tekli v šolo. Pri nas je veljalo, da je treba vsako jutro zmoliti, preden so odšli v šolo. Spomnim se, da je Janez Pavel v četrtem razredu zamudil in potiho pozdravil, ko je stopil v razred. Učiteljica ga ni slišala in mu je rekla, da mora na glas pozdraviti. Moral je stati, dokler ne bi še enkrat pozdravil, pa tega ni hotel narediti do konca pouka, zato je stal vse dopoldne.
Z vašo pomočjo bomo še boljši
Mihaela: Kot najmlajša sva dobila zadolžitev, da paseva ovčke. Pasla sva jih za hišo na travniku ob Kamniški Bistrici in imela s tem veliko dela. Tako se je že takrat uvajal v pastirsko službo.
Andreja: Zame je bil Janez Pavel mlajši bratec, ki mu je bilo treba kdaj pomagati, če je kaj potreboval. Nanj sem gledala kot na navihanega bratca, ki rad nagaja.
Marija: Ko je bil Janez Pavel še majhen, je dobil ob rojstnem dnevu za darilo lesen kelih in je z njim “maševal”. Jaz sem ministrirala in brala berilo. Izbirala sem dolga berila, da sem imela večjo vlogo kot on.
Jožica: Ko se je mož poškodoval pri delu in ostal brez prstov na roki, je Janez Pavel že pri treh letih maševal za atija.
Mihaela: Janez Pavel me je učil, kako se prav ministrira, in sva doma vadila, ko sem bila še majhna in edina iz naše družine še nisem ministrirala.
So se otroci dobro razumeli med seboj?
Jožica: Kot vsi otroci so se igrali, pa tudi stepli. Pogrešal je fantovske igre v družbi sedmih sester, zato je kdaj katera od njih in z njim igrala nogomet.
Kako se spominjate sodelovanja na mavričnih in veroučnih igrah?
Mihaela: Že od septembra smo se vsak teden dobivali z Andrejo, zadnja dva meseca pa nas je spraševala, da je res vsak poznal svoje področje. Na teh kvizih smo dvakrat zapored zmagali, obenem pa tudi z drugimi ekipami iz naše župnije zasedli najvišja mesta. Sodelovali smo tudi na ministrantskih kvizih, kjer smo prav tako odlično zastopali našo župnijo na škofijski ravni.
Jožica: Ko so dobili pokal, mi ga je pritekel pokazat, ko sem bila na obisku pri s. Miri in nadškofu Šuštarju. Ko ga je pokojni nadškof na invalidskem vozičku videl vsega navdušenega s pokalom v rokah, mu je rekel: “O, ti boš pa duhovnik, saj imaš že kelih!”
Za kaj sta si prizadevala pri vzgoji otrok?
Jožica: Po petem otroku sem ostala doma. Pred poroko sem končala Katehetsko-pastoralno šolo (KPŠ). V župniji sem učila verouk in sem hčere spodbujala, da so končale KPŠ. Prepričana sem, da ta šola daje dobre osnove za krščansko življenje.
Marjan: Želel sem si, da bi bili otroci krščansko vzgojeni in bi živeli krščanske vrednote. Z ženo izhajava iz krščanskih družin in sva to hotela prenesti na otroke.
Jožica: V naši družini je vedno veljalo, da je Bog na prvem mestu. Vsi so hodili v glasbeno šolo. Vedno je imela prednost maša, zato nekajkrat zaradi praznikov niso šli na nastop. Hitro je kakšno drugo delo bolj pomembno in se lahko maša pomakne na stranski tir.
Kako ste spremljali sina v času bogoslovja? Kaj mu želite na poti duhovništva?
Jožica: Ponosni smo nanj in veseli, da se je tako odločil. Zvečer po večerni molitvi in litanijah molimo še zanj. Kadar pride domov, skupaj molimo brevir, z možem vsako jutro zanj zmoliva rožni venec.
Andreja: Želim mu, da bi se v tem poslanstvu čutil izpolnjenega in srečnega, in veliko Božjega blagoslova in poguma. Sem tudi katehistinja in imava več skupnih tem za pogovor. Duhovništvo je odgovorno poslanstvo. Bo tudi težko, je pa zato toliko bolj pomembno, da ima močno podporo v družini. Ves čas ga spremljamo z molitvijo v pripravi na novo mašo in ga bomo tudi naprej.
Mihaela: Da bi ostal zvest duhovniškemu poklicu ne glede na vrednote, ki jih ima današnji svet, da ne bi preveč omajale njegovih temeljev v duhovništvu in bi se lahko spopadal z vsakodnevnimi izzivi z Božjo pomočjo in v vsem imel vedno za zgled Jezusa, ki se je daroval za nas.
Marija: Želim mu, da bi ostal zvest in da bi vse preizkušnje rešil z Božjo pomočjo in še naprej blagoslavljal otroke ter bil kot duhovnik blizu vsem, starim in mladim.
Marjan: Želim mu, da bi bil trden duhovnik, kot je bil njegov zavetnik Janez Pavel II., da bi bil pokončen in bi se znašel v vsaki situaciji, njegov zavetnik naj mu bo v oporo.
Jožica: Želim mu vztrajnosti, stanovitnosti, poguma in potrpežljivosti, da bi bil zavzet in goreč duhovnik. Želim mu svetosti in prosim zanj Božjega blagoslova.
Celoten intervju je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
