Stara gora nad Čedadom je eno najstarejših Marijinih svetišč v Furlaniji in leži na nadmorski višini 618 metrov.
Prvotno so svetišče imenovali Madona di Monte, v zadnjem stoletju pa se je uveljavilo ime Madona di Castelmonte. Slovencem je bližje poimenovanje Svetišče blažene Device. Velja za pomemben romarski kraj beneških Slovencev in Furlanov.
Bogata zgodovina
Svetišče na Stari gori naj bi zgradili v poznem rimsko-antičnem obdobju med petim in šestim stoletjem, o čemer pričajo ostanki zgradbe iz tistega časa. Prej je na tem mestu zaradi ugodne lege najverjetneje stalo rimsko vojaško oporišče.
Še preden so zgradili veliko cerkev, je bila na istem mestu v skalo vklesana kapela, posvečena Mariji in nadangelu Mihaelu. Njemu je danes posvečena kripta pod cerkvijo, v kateri vidimo kip Mihaela, ki s sulico prebada hudega duha, kar hkrati simbolizira zmago krščanstva nad poganstvom.
Večkratna obnova in razširitev
Svetišče je v prvem pisnem dokumentu omenjeno leta 1175, dokument iz leta 1247 pa kraj uvršča med pomembnejša svetišča v celotnem Akvilejskem patriarhatu.
19. septembra 1469 je cerkev z okolico prizadel večji požar, uničena je bila tudi Marijina podoba. Sledila je takojšnja obnova, ki so jo končali leta 1479, papež Sikst IV. pa je 15. maja istega leta odobril popolni odpustek za vse, ki bodo kraj obiskali vsaj štirikrat. 8. septembra je sledilo slovesno praznovanje, ki se ga je udeležila množica romarjev.
Po letu 1479 so cerkev večkrat obnovili in razširili. Glavni in stranske oltarje so med leti 1684 in 1687 izdelali beneški mojstri.
Še danes so na stenah cerkve in kripte razstavljene številne t. i. zaobljubne podobe, ki so jih tam pustili hvaležni verniki, potem ko jim je Marija pomagala v najrazličnejših preizkušnjah.
Leta 1797 so Francozi zaplenili številne dragocene predmete. Tudi med drugo svetovno vojno svetišču ni bilo prizanešeno, saj je bombardiranje nemških topov povzročilo škodo na cerkvi in stavbah v bližnji vasi. V začetku šestdesetih let 20. stoletja pa so kripto povečali do velikosti zgornje cerkve.
Temnopolta Marija z Jezusom v naročju
Glavni oltar svetišča krasi kip okronane Marije z Jezusom v naročju. Kip so v 15. stoletju izklesali iz apnenastega kamna. Njegova posebnost je, da imata tako Marija kot Jezus na obrazu temnejšo polt. Napis, ki obkroža kip, nosi sporočilo: Rešitev naša, o Marija, je v tvojih rokah. Slovenski romarji kipu pravijo Lepa Marija ali Živa Marija.
Od leta 1913 za svetišče skrbijo kapucini, ki izdajajo tudi svojo revijo. Do cerkve se z velikega parkirišča povzpnemo po številnih stopnicah, ki se nadaljujejo v ozko uličico, ki malce spominja na obmorsko mestece. Do vhoda nas nato popeljejo še ene stopnice. Ko boste tam, si ne pozabite vzeti nekaj trenutkov za občudovanje čudovitega razgleda na okoliške kraje.
15 kapelic od vznožja do vrha
Mnogi romarji se do Svete gore odpravijo peš ali s kolesom. Na poti do vrha se lahko ustavijo pri 15 kapelicah z upodobitvami rožnega venca. Še danes je uveljavljena navada, da naj bi romarji, ki prvič pridejo na Staro goro, s seboj prinesli križec in ga položili k Marijini podobi.
Na Stari gori je slovesno predvsem 8. septembra, na mali šmaren, ko se pri Mariji zbere celotna videmska škofija v spomin na težavne potresne dni leta 1976.
Starogorski rokopis
Sveta Gora ima za Slovence tudi kulturno-zgodovinski pomen. V letih 1492 in 1496 je namreč tu nastal Starogorski rokopis, eden najstarejših rokopisov v slovenščini. Zapis vsebuje očenaš, zdravamarijo in veroizpoved. Danes ga hranijo v knjižnici v Vidmu.
