Zakaj se odrasla hči tako težko razume s svojo mamo? Je prijateljstvo med njima sploh mogoče? Z Bogno Kuczyńsko, psihoterapevtko, specialno pedagoginjo in direktorico krščanske svetovalnice, smo se pogovarjali o toksičnih materah, zdravi separaciji in življenju brez strahu, brez katerega ni razvoja in samostojnosti.
Po nekaterih podatkih več kot 57 odstotkov žensk ni zadovoljnih z odnosom z materjo. Kaj bi lahko bil razlog za to?
Razlogi so različni, gotovo pa je eden najpomembnejših ženska čustvenost in želja po gradnji odnosov. Opažamo, da odnos z očetom praviloma ne povzroča toliko težav. Z očetom otroci pogosto preživljajo manj časa kot z mamo, hkrati pa so prisotna tudi druga načela. Odnos z mamo večinoma temelji na pogovorih in zaupanju, odnos z očetom pa na skupnih aktivnostih. Pojavlja se vprašanje istega spola, kar še bolj krepi vezi in se identificira z materjo. Prav njo najpogosteje opazujemo, od nje se učimo, kako biti ženska, žena in mati in kako graditi odnos s sabo in s svetom.
Nekajletni deklici mama predstavlja cel svet, najstnici pa le še redko?
Med nosečnostjo je otrok del mame, po rojstvu postane njen “podaljšek”. Toda že med prvim in tretjim letom starosti se začne proces t. i. odklopa. Pojavi se ločitvena tesnoba – malček se na ločitev od mame odzove z odporom in jokom, kar je popolnoma normalno. Hkrati pa te anksiozne situacije skoraj vedno ponujajo priložnost za razvoj. V tem primeru se lahko otrok le z ločitvijo prepriča, da mamina odsotnost zanj ne predstavlja nobene grožnje. To je prvi otrokov korak na poti do samostojnosti. Pred njim je še veliko manjših in večjih korakov, eden izmed njih je prav najstniški upor, ki med drugim temelji na dvomih o materi.
Vztrajno ščitenje otroka pred stvarmi, ki vzbujajo strah, mu torej jemljejo možnost, da postane samostojen?
Staršem se zdi, da počnejo, kar je za otroka najbolje, v resnici pa ga nevede prizadenejo. Če otroka, ki ga je strah vrtca, pustimo doma, to za njegov razvoj ne bo vedno dobro. Nekajletni otrok se boji ločitve, tako kot se boji teme ali pošasti. Strah je naraven element življenja vsakega človeka. Jasno je, da se nekdo, ki se boji plavanja, ne bo nemudoma vrgel v globoko vodo. Izkazalo pa se je, da niti siljenje v vodo niti poskus ubraniti ga pred stikom z vodo, ni koristno.
Če se vrnemo k mladostniškemu uporu: hči, ki se zgleduje po mami, začne nenadoma odgovarjati in se upirati. Če prav razumem, je taka situacija ne le normalna, temveč tudi zdrava in dobra za razvoj?
Predšolska deklica želi biti kot mama – pomerja njene čevlje, usta namaže s šminko, posnema geste in besede. Da bi lahko ustvarila lastno življenje na svojih, ne maminih načelih, se mora od mame prej ali slej odtrgati – in jo izzvati. Če se to ne zgodi, lahko ostane v toksičnem, simbolnem odnosu z mamo do pozne odraslosti, v skrajnih primerih pa do konca življenja.
Kako lahko to zdravo separacijo – najprej pri mali deklici, nato pa pri najstnici – podpremo?
Dati ji moramo pravico, da sama odloča o sebi. Seveda primerno njeni starosti in znotraj zastavljenih meja. Ne bomo dovolili, da se otrok odloči, ali bo šel v vrtec ali ne, lahko pa se odloči, po kateri poti bo šel in kaj bo oblekel. Obstajajo področja, kjer je otroku dobro (celo nujno potrebno) dovoliti, da sprejema samostojne odločitve.
Če z lahkoto sprejmemo izbiro obleke, lahko pustiti svobodo pri izbiri študija, službe ali moža predstavlja izziv.
Zato je dobro imeti v mislih, da otrok ni podaljšek starša, ampak ločena oseba. Glavna vloga skrbnika je torej pripraviti malega človeka na odhod v svet. S tem je povezano tudi dajanje svobode in sprejemanja. Tudi v primerih, ko nam njihove odločitve niso všeč ali pa so celo objektivno slabe.
Kje začeti?
Velik del toksičnega vedenja, zlasti poskusov nadzorovanja hčere in poseganja v njeno življenje, izvira iz tega, da mama nima svojega življenja. Pod tem “lastnim življenjem” razumemo na primer službo, hobije, znance ali dober odnos z možem.
Materinstvo je lepo poslanstvo, toda če postane edini prostor pozornosti in razvoja ženske, grozi z občutkom praznine in pomanjkanjem smisla življenja, ko bodo otroci zapustili gnezdo. Nekaterim mamam hčere predstavljajo cel svet: igrajo vlogo zaupnic, spremljevalk in prijateljic. Ko torej želijo hčere zaživeti svoje življenje, se mame obešajo nanje in jih skušajo obdržati pri sebi.
Nič manj strupena kot pretiran nadzor pa je lahko tudi ravnodušnost.
Tako je, in dodajmo, da lahko ravnodušnost velja tako za odsotno mamo, ki vso svojo pozornost usmerja v svoje poklicno delo, kot tudi za mamo, ki se je odločila ostati doma z otroki. Navsezadnje smo lahko nenehno z nekom in se osredotočamo samo na čiščenje, kuhanje in vse druge nujno potrebne obveznosti, posledično pa drugi osebi ne posvetimo niti nekaj minut na dan.
Kako se še lahko obnaša toksična mama?
Hčer obravnava kot predmet, nanjo projicira lastne vizije in pričakovanja, kar pogosto spremljajo kritične pripombe, npr. o izgledu. Škodljivo vedenje je lahko tudi posledica predhodnih izkušenj. Oseba, ki je na primer odraščala v pretirano restriktivni družini, se tako močno trudi izogibati strogim pravilom v lastnem domu, da gre v drugo skrajnost – otroke vzgaja v popolni svobodi, od njih ničesar ne zahteva, ne postavlja jim nobenih mej.
Obstajajo tudi mame “prijateljice”, ki s hčerko tekmujejo za npr. pozornost njenih prijateljic. Težko sprejmejo dejstvo minljivosti, staranja in minevanja časa, zato skušajo generacijske razlike zabrisati tako, da npr. hodijo na zabave s hčerko.
Je to, da želi biti mama hčerina prijateljica, slabo?
Dobro je, če se znata iskreno pogovarjati, deliti čustva in izkušnje in če se zanimata druga za drugo. Takšna vez izključuje pretiran nadzor, avtoritarnost in komunikacijo, ki prepoveduje in predpisuje. Ustvarja prostor, kjer se lahko izpovemo. Hči lahko mami pove o žalosti, srčnih dilemah in konfliktih s prijatelji.
Obratno pa se ne bi smelo zgoditi. Seveda – mama s hčerjo lahko deli svoja čustva in izkušnje, brez da se spušča v podrobnosti in iz hčere naredi zaupnico. S tem tvegamo, da otroka preobremenimo z lastnimi težavami in ga naredimo odgovornega za svoje slabo počutje. In v tem pogledu, pa tudi če upoštevamo vlogo vodnika, ki predstavlja mejo in kaže, kaj je dobro in kaj ne, je mama mama in ne prijateljica.
Kaj pa prijateljstvo mame in hčere v odraslosti – je mogoče?
Je, v kolikor je minila faza separacije. Zdrav odnos lahko nastane le, ko ima vsaka stran kljub prostoru za nasvete, predloge in deljenje izkušenj, občutek, da se lahko samostojno in neodvisno odloča. Tako se pogovarjamo, drug drugemu dajemo predloge, pri čemer nihče ni obravnavan kot prerokinja. Hči se ne sprašuje na vsakem koraku, kaj bi o eni ali drugi odločitvi povedala njena mama. Če se o tem sprašuje, to pomeni, da popkovina še ni prerezana in dokler ne “utiša” maminega glasu v glavi, bo izpolnjevala njena pričakovanja ali pa ravno nasprotno – naredila vse, da bi ji nasprotovala.
Bi se morali za odnos z mamo boriti za vsako ceno? Ali pa morda obstajajo situacije, ko je to bolje pustiti in prekiniti kontakt?
Fizična ločitev od mame je priporočljiva le, če gre za odvisnosti in patološko vedenje. Na primer, ko mama uničuje svojo hčer, ta pa se – namesto, da bi živela svoje življenje – počuti odgovorna zanjo. Praviloma v vseh drugih primerih rešitev ni prekinitev razmerja. Predelati moramo nastale konflikte in težave.
Osnova je iskren in odprt pogovor, pa tudi dobri nameni, povedati moramo torej resnico z ljubeznijo, brez obžalovanja in zamer. Zavedati se moramo da nam starši običajno želijo dobro, a tega včasih ne pokažejo na pravi način. Poleg tega so tudi oni v svoji družini dobili določeno mero naklonjenosti, ljubezni in vzorcev, ki jih posnemajo. In če nas kaj v tem razmerju boli, draži ali kaj pogrešamo, namesto da čakamo, da to nekdo ugane, raje sami povejmo o svojih čustvih in potrebah.
Včasih lahko običajni: “Mama, ni mi všeč, ko se vtikaš v moje življenje,” ali “Žal mi je, da kritiziraš mojo odločitev,” drugi strani odpre oči in začne pozitivne spremembe.
Pogosto čakamo, da se bo nekaj spremenilo in posledično tičimo na mestu, namesto da bi stvari vzeli v svoje roke.
Hčere toksičnih mater pogosto prevzamejo vlogo žrtve. Namesto da bi začele same upravljati s svojim življenjem, za vse morebitne pomanjkljivost in neuspehe krivijo svojo mater. Jasno je, da ima otroštvo velik vpliv na nas, toda na koncu se sami odločimo, kako bo izgledal naš vsakdan.
Kako prerezati to popkovino in začeti z lastnim življenjem?
Za to moramo vedeti resnico, zavedati se moramo, kdo je (bila) moja mama in česa od nje – kot hčerka – nismo dobili. Toda pri tem se ne smemo ustaviti. Pomembno je sprejeti, da so nam starši dali toliko, kot so sami prejeli, dali so torej toliko, kolikor so lahko.
Torej je bolje, da namesto čakanja, da se vam mama končno opraviči ali se spremeni, to sprejmete in tako se morda ne bo ponovilo. Sprejmite to dejstvo in po potrebi odpustite pretekle napake in se osredotočite na sedanjost oziroma na to, kar je pri starših oziroma odnosu z njimi dobro. Vprašajte se, ali lahko pri sebi še kaj spremenite, da bi ta odnos izboljšali.
Še toliko bolj, ker je ta odnos neponovljiv, drugega ne bomo več imeli.
Izmed bližnjih je prav mama tista, ki nas vedno spodbuja in za nas želi najboljše. To, da se včasih izrazi na zelo neroden način, je druga stvar. Kakorkoli že, z malo dobre volje na obeh straneh je lahko odnos med materjo in odraslo hčerjo resnično lep in bogat.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
