“Smrt ni fantom, ni grozljiv prizor, kot je prikazana na slikah. V Katekizmu piše, da gre za ločitev duše od telesa, to je vse. Ne bojim se ločitve, ki me bo za vedno združila z dobrim Bogom,” je zapisala sv. Terezija iz Lisieuxa.
Svetniki potrjujejo dejstvo, da smrt nima zadnje besede. Z Božjo milostjo so v največji meri uresničili svoje poslanstvo in v večnosti zrejo v obličje Najvišjega. Prav oni nam odstirajo zastor, ki nam zapira vpogled v večnost.
Čudoviti vrtovi
Sv. Janez Čudodelnik pravi, da se duhovna vizija pri umirajočih lahko začne že pred smrtjo in čeprav še vidijo ali govorijo z ljudmi okrog sebe, že zaznavajo onstranstvo. To potrjujejo zadnje besede sv. Antona Padovanskega: “Vidim svojega Gospoda.” Dominik Savio je na smrtni postelji imel podobno izkušnjo in je rekel: “Vidim najbolj čudovite stvari!”
Božje okolje
Številni mistiki so bili že za časa življenja deležni vizije ali celo telesnega vstopa v onstranstvo. Sv. Serafim Sarovski je nebesa doživel v ekstazi, ki je trajala pet dni. “O, če bi le vedeli, kakšno veselje, kakšna sladkost čaka pravično dušo v nebesih! V tem smrtnem življenju bi se odločili, da boste s hvaležnostjo prenašali vso žalost, preganjanje in obrekovanje.”
Vizije nebes se med svetniki ne razlikujejo veliko. Sv. Anna Schäffer je bila v nebesih tri dni. Hodila je po vrtu, polnem cvetja, videla gozdove, travnike in reke ter celo zgradbe, vse pa je bilo prozorno in duhovno. Tudi sv. Janez Boskoje videl svojega svetniškega učenca Dominika Savia na čudovitem vrtu, kjer so bile cvetlice, podobne zemeljskim, in vendar ne primerljive temu, kar je že poznal. “Sama trava, cvetje, drevesa in sadje so bili edinstveni in veličastne lepote,” je pozneje trdil. Slišal je čudovito glasbo, ki je ni znal ustrezno opisati. Ko je želel videti nekaj nadnaravne luči, ga je Dominik opozoril, da bi ga najmanjši žarek te svetlobe ubil, saj je človeški čuti pred smrtjo ne bi prenesli.
Sv. Marija križanega Jezusa je ob obsmrtnem doživetju srečala svoje umrle sorodnike, nekateri pa druge osebe, ki do poslednje sodbe še niso deležne poveličanega telesa, kot ga ima vstali Kristus ali njegova mati, vzeta v nebo. Cerkveni učitelj, sv. Tomaž Akvinski, je o poveličanem telesu zapisal, da ne bo več podvrženo telesni bolečini ali smrti, da bo lepo in brez pomanjkljivosti, da bo subtilno, ker ga bo vodila duša, in tako okretno, da bo v hipu lahko prepotovalo katero koli razdaljo.
Kljub razliki oba srečna in zadovoljna
Tudi lepota bo imela svoja posebna merila. “V nebesih so najlepše duše tiste, ki so najbolj grešile in so se pokesale. Svoje stiske so izkoristile kot gnoj okrog drevesnega podnožja,” je izjavila sv. Marija križanega Jezusa.
Za časa zemeljskega življenja si težko predstavljamo, kaj pomeni živeti v nebeški sreči. Ko je sv. Gertruda po videnju nebes Jezusa vprašala, zakaj sv. Bernard tam ne uživa enako kot sv. Avguštin, jo je presenetil z odgovorom: “Bernard, moj izbranec, je prejel neizmerno nagrado, toda vaš um ni sposoben zaznati slave niti najmanjših izmed mojih svetnikov, kako bi prepoznal slavo največjih.” Sv. Alfonzu Mariji Liguoriju se je prikazal nadrejeni, ki je umrl. Povedal mu je, da je v nebesih toliko bolj srečen od kralja Filipa II., kolikor je bil kralj v zemeljskem življenju deležen večje sreče kot on. Kljub razliki sta srečna oba in popolnoma zadovoljna.
O sreči, ki nas čaka pri Bogu, je sv. Favstina Kowalska v svojem dnevniku zapisala: “Danes sem bila v duhu v nebesih in sem gledala nepojmljivo lepoto in srečo, ki nas čaka po smrti. Videla sem, kako vsa ustvarjena bitja neprestano častijo in slavijo Boga. Videla sem, kako je v Bogu velika sreča, sreča, ki se razliva na vsa ustvarjena bitja, jih osrečuje, in kako se vsa slava in čast vrača k Izviru.” Neizmerna sreča odrešenih torej izhaja iz globokega odnosa z Bogom.
Ogenj njegove Ljubezni
Srečanje z Bogom je srečanje z Ljubeznijo, ki nam popolnoma odstre resnico o nas samih. Mistikinja sv. Katarina iz Genove je prišla do spoznanja, da se bomo po smrti vsi srečali z ognjem Njegove ljubezni, ki pa bo glede na stanje naših duš različno učinkoval. Izpolnjeval bo duše v nebesih, očiščeval bo duše v vicah in v peklu žgal tiste, ki so Boga zavrnili. Nihče z najmanjšim madežem greha se ne želi približati Bogu, ki je neskončno čist. Glede na spoznanje resnice o sebi bi se duše raje vrgle v tisoč peklov, kot pa se nepopolne pojavile pred Bogom, pravi sv. Katarina.
To potrjuje tudi vizija sv. Gertrude Velike, ki jo je doživela po smrti mlade redovnice. Sestra je stala pred Božjim prestolom v lepih oblačilih, vendar se mu ni želela približati. Gertruda je vprašala Jezusa, zakaj neveste v svoji dobroti ne povabi k sebi. On je z ljubečim nasmehom dekletu nakazal, naj pristopi, vendar se je ta po oklevanju tresoča umaknila. “Ti, ki si želela Jezusa vse življenje, se zdaj, ko je odprl roke, da te sprejme, umikaš?” se je čudila Gertruda, redovnica pa ji je odgovorila, da zaradi nekaj dušnih madežev še vedno ne zmore stopiti predenj. “Če se želimo približati Soncu pravičnosti, moramo biti čisti kot žarek svetlobe,” je dodala sestra.
Sv. Favstina Kowalska je spoznala, da je za duše v vicah vir največjega trpljenja hrepenenje po Bogu, s katerim še ne morejo biti v polnosti združene. Veliko se ji jih je prikazovalo in jo prosilo, da bi molila zanje. Ko jo je tja peljal njen angel varuh, je vice doživela kot kraj megle in ognja, duše v njih so sicer molile, vendar brez uspeha za svojo rešitev. Pomagale so jim zgolj molitve še živečih.
Bati se je treba premajhnega zaupanja
O tem, kje se bodo duše znašle v večnosti, se lahko odločajo za časa zemeljskega življenja. Sv. Janez Vianej je rekel, da se človekova večna usoda zariše v času smrti. Kjer drevo pade, tam bo ležalo, tako bo tudi duša nekoga, ki živi v slabih navadah, padla na stran pekla.
Svetnikom, kot so Terezija Avilska, Janez Bosko, Favstina Kowalska, je bil dan vpogled v pekel, brezizhoden kraj neskončnega trpljenja in obupa. Pretreseni so bili nad številom pogubljenih duš, obdanih z demoni, ki trpijo v duhovnem ognju. Ko se je Marija v Fatimi prikazala sv. Jacinti in ji pokazala pekel, ji je naročila: “Molite, zelo veliko molite in se žrtvujte za grešnike, ker gre veliko duš v pekel, saj ni nikogar, ki bi se žrtvoval in molil zanje.”
Kljub temu da nas ta doživetja svetnikov lahko spravljajo v obup nad svojimi slabostmi in grehi, nas sv. Alfonz tolaži: “Zdaj, ko ste se odločili ljubiti in mu (Bogu – op. avtorice) ugajati z vso svojo močjo, bi se morali bati le tega, da se Boga preveč bojite in mu premalo zaupate.” Naša vstopnina za nebesa je bila namreč poravnana že na križu.
Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje, 5/2021.
