Velikokrat smo že slišali Jezusovo vprašanje: Kdo sem? A ne govorim o evangeljskih vrsticah, pravzaprav nam ga postavlja kar naprej, v vseh življenjskih situacijah, posebno v tistih bolj dvomljivih, ko naša pripadnost Jezusu in njegovemu pogledu na življenje od nas terja veliko žrtev, celo trpljenja.
Ravno zaradi takih situacij moramo dojeti, da je vprašanje o njegovi identiteti – trenutek, ko mora učenec razčistiti, komu in zakaj mu sledi – tako zelo pomembno, ker s tem ne rešujemo pogleda na Jezusa, temveč nase.
Je namreč tako: učenec hodi za svojim učiteljem, ne v fizičnem smislu, temveč na ravni dejanj, odločitev, vrednot, torej posnema svojega mentorja. Iti za njim pa v kristjanovem primeru pomeni, naj se učenec “odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi” (Lk 9,23) za Jezusom.
To naj bi bilo enako temu, kar je o sebi rekel Jezus, da “ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo vstal” (Lk 9,22). Govorimo o istih stvareh, o trpljenju, smrti in vstajenju, tako v Jezusovi velikonočni zgodbi kot tudi v velikonočni zgodbi Jezusovega učenca. Ta je v “odpovedi sebi”, “križu” in “hoji”.
Z vašo pomočjo bomo še boljši
Odpoved
“Odpoved sebi” seveda ni nikakršno samoponiževanje, ravno nasprotno, pomeni postaviti samega sebe na pravo mesto v svojem življenju, tja, kamor nas je hotel imeti Bog, gre torej za ovrednotenje pomena lastnega življenja. Za nekaj velikega smo bili namreč ustvarjeni in poslani na svet, za neko idejo o nas, ki nam brsti v prsih, ne za pritlehno služenje trenutnim željam. Dati življenje pred trenutek, to pomeni odpovedati se sebi, postati nekaj večjega od tega, kar sem zdaj. Ker je to tisto, s čimer naše življenje dobi vrednost.
Križ
S tem je povezana tudi druga poteza Jezusovega učenca, “nositi križ”, kar ni neko prostovoljno mučenje, temveč čisto preprosto izpolnjevanje svojih dolžnosti, ki so ravno tako težke kot križ in ki jim je ravno tako težko ubežati. So pač nekaj, kar moramo storiti zaradi tistega, zaradi česar smo na svetu. Naše poslanstvo in identiteta rasteta sredi naših dolžnosti, te nam pomagajo, da zastavimo življenje nekoliko bolj dolgoročno, kot bi ga sicer.
Hoja
In nazadnje “hoja”, torej nekaj aktivnega, hoja, ki pomeni tudi spotikanje in padanje, hoja, ki gre tudi v napačno smer, toda hoja vedno kar naprej, vztrajanje v tem, kar živim kot učenec, ker je treba hoditi, tako premagujem nesmisle na tej težki poti za Jezusom. Hoditi je treba in se ne ustaviti, tudi če se mi to zdi popolnoma brez smisla in škodljivo, ker je to proces, rast, kar se v meni dogaja, medtem ko hodim. Vstajenje namreč ni stvar trenutka, temveč dozorelosti. “Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgúbil; kdor pa izgubí svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil” (Lk 9,24).
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 71, številka 24.
