Učenci so že cel junij gledali koledar, preštevali dneve in tedne. Kolikokrat še gredo spat, koliko dni je še do začetka poletja, koliko petkov je še do počitnic. Z veseljem in v pričakovanju, kaj jim bosta prinesla poletna meseca.
Brez skrbi, če se bodo njihove poti ločile začasno ali za vedno, popolnoma brez razmišljanja o tem, kaj jim bo prineslo življenje. No … skrbi jih samo do dne, ko bodo z družino šli na dopust. Dnevi po tem pa so gladko zaviti v meglo.
Prijetno sveže jutro je, sama pa sedim v senci in jih opazujem pri igri. Zdi se mi, da so isti kot prvi šolski dan. Ko podrobneje opazujem, pa vidim, da so zrasli. Hlače so jim “merili v vodi”, majčke postajajo prekratke in šolski copati so zaradi obrabe in premajhnosti samo še za v kanto.
Njihova pisava je postala hitrejša, bolj čitljiva in bolj raznolika. Berejo lažje in hitreje, večinoma prebrano že razumejo. Prstki so pri nekaterih računih že lahko skriti pod mizo. In spretnost! Nikoli se ne bom mogla nehati čuditi hitrosti njihovih “ročnih kalkulatorjev”.
In kako so odrasli! Deček, ki je že v prvem razredu nakazoval, da ima bujno domišljijo in vodstvene sposobnosti, še vedno komandira igro. Le da je v teh letih postal bolj pozoren na sošolce, njihove želje in potrebe.
Deček, ki vedno potrebuje nekaj časa, da sprocesira prejšnje dogajanje, še vedno “… preračunavam …”. Le da je zdaj proces hitrejši in manj osamljen.
Deček, ki težko izrazi, kaj bi rad, se težje prilagaja, je napredoval tudi v tem. Ni več velikokrat užaljen in sprejme, če česa ne razume takoj. To je zanj velika zmaga.
Deček, ki je bil ob prihodu k nam tako zelo boječ in nezaupljiv, pa se zdaj že veselo smeji, razume humor in lepo poveže vse sošolce. In kako lepo se mu zaiskrijo oči, ko ga pohvalim ali nahecam!
Še vedno sedim v senčki in jih opazujem. Vem, kako krvavo potrebujejo počitnice, poznejše vstajanje, bedenje dolgo v poletne večere in čas z družino. Vem tudi, da bodo čez dva meseca prišli neprepoznavni nazaj. Pa si jih želim še enkrat pohvaliti. Samo še enkrat nahecati. In še čisto malo objeti. Pogrešala jih bom.
Te njihove pomešane č, š, ž in c, s, z. In l namesto r. Pa pomešan besedni red v povedih. Pa obleču, nalisau. In, seveda: “Kdaj glemo ven?” Hvaležna sem. Zanje, za službo, za vse sodelavce. In ta trenutek tudi za senčko, v kateri se igrajo. Naj jih Oče blagoslavlja tudi med počitnicami.
Z vašo pomočjo bomo še boljši
Kaj pa bom sama počela poleti?
Prebirala študijsko literaturo, pripravljala gradivo za prihodnje šolsko leto, sestankovala s sodelavci? Ne, za to ne bom imela časa. Vsaj ne po prvem tednu julija, ko se mi začne dopust. Tudi računovodkinja ne nese na dopust cele skladovnice fasciklov in faktur, pa zidar tudi ne gre na morje s polno prikolico malte in orodja.
Se je že zgodilo, da sem velik del dopusta porabila za priprave na službeno leto. Pa se mi je negativno obrestovalo. Ker moje telo in glava nista odklopila in si odpočila, sem med letom večkrat zbolela in ostala na bolniški.
To me je izučilo. Tako se v zadnjih letih potrudim in počnem tisto, za kar med letom zmanjka časa in moči: berem, grem na morje in v hribe, se družim s prijatelji in sorodniki, uživam v sončnih vzhodih in zahodih …
Pomislim kdaj na šolo, sodelavce in učence? Seveda! Takrat jih izročim v Božje varstvo. Da bodo tudi oni nabrali moči za novo šolsko leto.
Pa bom pogrešala službo, sodelavce, učilnico in starše? Niti malo. Jih imam čisto rada. Ampak poleti moje poslanstvo ni poučevanje. Je dopustovanje. In to nameravam užiti v vsej polnosti.
Želim vam, da bodo tudi vaše počitnice čas za mirna jutra in ljubeče večere, za ples v dežju in počitek v senci. Vaši otroci pa … zadnji teden avgusta naj po malem začnejo brati in ponavljati poštevanko. Do takrat pa naj tudi oni enostavno uživajo poletne dni.
