Rafko Klemenčič, župnik v Kamnjah in Črničah, je spregovoril o izzivih in priložnostih, s katerimi se ob neporočenih srečujejo starši in župniki.
Kako kot župnik pristopate do parov iz vernih družin, ki živijo “na koruzi”?
Poskušam jih najprej sprejemati in najti tam, kjer so, in ne tam, kjer bi jih rad videl. Jezus je človeka srečal tam, kjer je bil, in mu tam oznanil. To je ena glavnih potez sinode o družini. Zgolj pogojevanje in moraliziranje na daljši rok ne rodi sadov. Ljudje danes zelo potrebujejo izkušnjo, da so slišani. Da slišimo tudi tisto med vrsticami. Jih pa po navadi kar odkrito izzovem. Včasih napol v šali in hkrati resno, brez olepševanja.
Sorodniki so pogosto v stiski, ker njihovi najbližji živijo v grehu. Kako naj ravnajo starši, stari starši, ki si želijo poroke svojih otrok oz. vnukov?
To razočaranje čedalje pogosteje poslušam v spovednicah. Najprej je treba Kristusu izročiti lastne občutke krivde, obtoževanje, “kje smo zgrešili pri vzgoji”. Krivda ne reši ničesar. Vsak osebni “poraz” lahko Bog spremeni v priložnost za še tesnejši stik z njim. To je priložnost, da najprej sami gremo naprej, šele potem bodo drugi šli za nami.
Mladi običajno dobro vedo, kaj si starši želijo. Pričakujejo pa, da jih najprej sprejmemo v tem, kar so. Sprejeti ne pomeni strinjati se. Gre za različni stvari. Pogosto starši pri sebi z Božjo milostjo to dokončno sprejmejo, potem pa se zgodi premik in se mladi odločijo za poroko. Molitev je zelo močno orodje. Vendar nas dobra molitev dela prevodne, slaba pa “zatežene” in zagrenjene.
Kako v župniji najti ravnotežje med sprejetostjo vseh in upoštevanjem teže zakramenta?
Papež Frančišek v Radosti ljubezni zelo poudarja vlogo skupnosti. Župnija naj bi bila še posebej odgovorna za dobro daljno pripravo na zakon. Prav tukaj smo navadno zelo šibki. Ravnotežje je treba iskati z jasnim oznanilom, ne z moraliziranjem. To ne pomeni, da zabrišemo meje in vse izenačimo. V skupnost je lahko vsak sprejet tak, kakršen je. Če ne dobiš potrdila za botra, pa še ne pomeni, da si manj vreden ali izključen iz skupnosti. Boter je vendarle tisti, ki najprej sam hodi po poti, kamor spremlja drugega.
Glede na to, da danes mnogi zakoni razpadejo in velja, da se svoboda s poroko konča, lahko sožupljani verjetno največ naredijo z zgledom.
Kot izsušena zemlja vode potrebujemo veselih pričevalcev. Mnogi rečejo, kako naj dajeva zgled, kako naj pričujeva, ko pa sva tako nepopolna. Hvala Bogu, da sta nepopolna! Hvala Bogu, da sem kot duhovnik nepopoln. Potem se lahko Bog preko mojih razpok dotakne drugega. Parom večkrat rečem: “Ni treba, da sta popolna, pomembno je, da sta živa.” Danes svet išče življenje. In življenje bo vedno znova nagovarjalo. Morda nas prav kriza zakramenta zakona pelje k temu, da bomo lepoto zakona na novo odkrili.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 71, številka 22.
