Kaj sploh še reči o najpogosteje uporabljeni, najbolj zlorabljeni in morda najbolj napačno razumljeni besedi našega sveta, o besedi, ki jo z enakim zanosom izgovarjajo tako pop pevke na bleščečih odrih, igralci, ki si najdejo dekle za eno noč, kot sestre v sariju, ki pobirajo napol mrtve ljudi po indijskih ulicah?
Kaj sploh reči o besedi, ki bi jo morali izgovarjati počasi, previdno, potihem, skorajda neslišno, z globokim premislekom in v zadregi, pa nam gre že na živce, ker je postala tako zelo plehka? Čeprav je to menda edina beseda, ki se je ne sme govoriti, ampak živeti? Kaj je resnična ljubezen?
Ljubezen je najprej glagol
Na to vprašanje si je treba kar naprej odgovarjati, ker je zapoved ljubezni vedno neka “nova zapoved”, menda nova in drugačna vsak dan, ker ima vsak dan drugačna vprašanja in drugačne odgovore, ker je mesto ljubezni v odnosih, ki niso nikoli enaki, vedno novi, kot vedno “nova zapoved”. Sicer res postane prazna in plehka beseda za pravljice in romantične filme.
Lahko bi rekli, da je ravno zato ljubezen najprej glagol, ne samostalnik, torej beseda, za katero stoji življenje, nekaj migetajočega, nemirnega, brstečega, iščočega, vse to in še kaj več, kar počne tisto, kar je živo, in da je resnična vse dotlej, dokler je z njo “Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem.” (Jn 13,31)
Ljubezen je poveličevanje
“Poveličati” pa ne pomeni nekoga imeti za nekaj večjega, kar je v resnici, ne pomeni zaljubljeno (brez osnove) ga kovati v zvezde, nekoga poveličati pomeni preprosto priznati mu in mu s svojim obnašanjem do njega dokazati njegovo resnično in nedvomno vrednost, torej ravnati z njim v skladu z njegovim dostojanstvom. Biti do njega človeški samo zato, ker je človek, ne pa, ker bi mi bil simpatičen ali kako drugače po volji.
Samo zato, ker je ljubezen pravzaprav v vsakem trenutku in vsakem svojem odtenku “poveličevanje Boga” v nekem sinu človekovem, kdove katerem že, ljubiti pomeni postaviti svetišče svojega Boga v človeku, s katerim se srečuješ. Uporabiti ga za kraj češčenja svojega Boga, to je želel, ko je rekel, da je to njihova učilnica in njihov tempelj, v katerem jih morajo srečevati ljudje, da bodo res njegovi učenci, človek v vsej svoji realnosti: “Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.” (Jn 13,35)
Ljubezen je hvaležnost
In kolikor težko je že to, je ljubezen preprost refleks hvaležnosti, vsi ga premoremo, saj smo tudi mi sami že svetišče Boga, On je poveličevan v nas, ker nas je prvi ljubil (1 Jn 4,10). In se zato tedaj, ko ljubimo, ko smo sposobni od sebe zahtevati ta napor, šele resnično zavedamo, kako zelo nekaj dragocenega je naše življenje, da je prostor Boga v tem svetu.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 71, številka 19.
