Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pet, 29. marca |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Mama mu je med vojno umrla v naročju, sedaj sam skrbi za mlajše brate in sestre

wiaczeslaw_jalow_ukraina_chlopak-1.png

@radiosvoboda | Twitter

Karol Wojteczek - objavljeno 16/05/22

18-letni Vjačeslav Jalov je živel z mamo in štirimi mlajšimi brati in sestrami v mestu Verhnetoreckoe v Donbasuna vzhodu Ukrajine. 15. marca mu je v naročju umrla mama, ki je podlegla ranam ruskega obstreljevanja

“Mama mi je umrla v naročju. Poskušal sem jo rešiti, a mi ni uspelo. Videl sem, ko je priletela prva krogla. Mama je padla, jaz pa sem prisedel k njej. Bila je ob meni. Čez nekaj trenutkov je priletela druga krogla in me za nekaj sekund omamila. Odprl sem oči, ležala je na boku. Njene zadnje besede so bile: ‘V redu je.’ Verjamem, da je zdaj z nami in nam pomaga,” je Vjačeslav dejal v radijskem intervjuju.

“Pogosto se spominjam svoje mame. Ne razumem, zakaj? Zakaj ona in ne jaz? Tudi moja mama je bila sirota,” pravi. V varstvu najstnika so ostali dve sestri in dva brata, stari od osem do 16 let. Kljub svoji mladosti jih zdaj imenuje za ‘svoje otroke'”.

Zdaj živijo v mestu Drohobič v okolici Lviva na zahodu Ukrajine, kamor so pobegnili pred napredujočimi ruskimi četami. Lokalne oblasti so jim dodelile dve sobi v lokalnem študentskem domu. V študentskih domovih in dijaški domovih mesta s 70 tisoč prebivalci sedaj prebiva približno 22 tisoč beguncev iz vzhodne in južne Ukrajine.

“Poskušam narediti vse, da bi bilo življenje mojih bratov in sester bolj udobno. Preurejam stvari. Sam sem popravil pralni stroj. Prinesli so nam ga in rekli, da bo naš, če ga popravim,” nadaljuje fant. Na začetku je bila družina v celoti odvisna od darov dobrih ljudi. Iz Donbasa so pobegnili le z dokumenti in v oblačilih, ki so jih imeli na sebi.

Na fotografijah Verhnetorecka, ki jih je videl na spletu, je Vjačslav med drugim videl lokalno cerkev zgodovinskega pomena, ki so jo Rusi uničili. Še pred evakuacijo je raketa padla tudi pred njegovo hišo in razbila vsa okna. Dečkove sanje so, da se takoj, ko osvobodijo njihov rodni kraj, tja vrne. Obljubil si je, da bo poskrbel za dostojen pokop mame.

Pred izbruhom vojne se je 18-letnik izobraževal na zdravstveni šoli v mestu Bahmut v Donbasu. V prihodnosti si želi postati zdravnik rehabilitacijske medicine. “Če bom dober zdravnik, bom zagotovo dober človek,” pravi.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie.

Tags:
otrociUkrajina
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.