Beatrice Fazi je italijanska igralka, voditeljica, pisateljica, žena in mama štirih otrok. Predvsem pa je velika pričevalka Božjega usmiljenja.
Upornica, polna jeze
Ko je bila Beatrice najstnica, so se njeni starši ločili. Takrat se je njen svet sesul. Sama pravi, da se je zanjo v tistem trenutku končal smisel njenega obstoja. Mrzlično je začela iskati potrditev, da je še vedno vredna ljubezni, da je vredna pozornosti. Znašla se je v mučni osamljenosti in razočaranju, postala je jezna. Jezna je bila na starše, na brata, na sorodnike, na prijatelje, na učitelje, na duhovnike, na Cerkev in na Boga.
Zaželela si je slave. Mislila je, da bo našla srečo in smisel svojega življenja, če bo postala znana oseba. Zato se je pri 18 letih preselila v Rim in študirala igralstvo. Vsem je hotela dokazati, da je močna, pomembna, da zmore sama in še več.
Pekel slave
Ta “več” je bil njen pekel. Hlepenje po slavi, denarju in moči jo je pripeljalo do droge, alkohola, spolnosti in tudi splava. Vsem je hotela dokazati, da je nekdo, da ima moč, da nikogar ne potrebuje in da je slavna ter pomembna, a v njenem srcu je imel strah oblast. Strah je vodil njene odločitve, njene odnose: “V odnosih sem usužnjevala ljudi, morali so mi služiti. Bila sem v deliriju vsemogočnosti.”
Iskanje resnice
Popolnoma zlomljena je srečo začela iskati v budizmu, vse dokler ni nekega večera leta 2000 “slučajno” vstopila v neko rimsko cerkev. Želela si je le odpočiti: “Ozirala sem se naokrog, si ogledovala upodobitve svetnikov, obokan strop in pričesko gospe, ki je sedela pred menoj … nakar se je moj pogled ustavil na oltarju, kjer je bilo izpostavljeno Najsvetejše.”
Nenadoma je brez razloga začela jokati. “Začutila sem, kako me je Jezus pričakoval. Kako je on resnično tisti, ki sem ga iskala. Počutila sem se sprejeto in ljubljeno. Vendar je bilo to zame preveč. Dobesedno pobegnila sem iz tiste cerkve.” V tistem trenutku še ni mogla verjeti, da bi jo lahko Bog tako močno ljubil. Pretresena si je le želela pozabiti na ta dogodek.
Princ na belem konju
Kmalu nato je Beatrice srečala Pierpaola, moškega njenega življenja. Bil je civilno ločen in ateist. Preselila se je k njemu in zanosila je. Ker je v sebi še vedno nosila občutek krivde zaradi opravljenega splava in ker jo je bilo strah, da bi jo Bog kaznoval za ta njen greh, se je odločila, da gre k spovedi. Duhovnikove besede so bile kakor mrzel tuš: odrekel ji je odvezo, saj je živela z ločenim moškim, s katerim pa se ni mogla cerkveno poročiti – cerkveno namreč še ni bil ločen.
Po tej streznitvi je vero vzela zares, ampak se je znašla v razpetosti med dvema ljubeznima: človeško in Božjo. Mož, ki je bil še vedno prepričan ateist, se ji je celo posmehoval. Bila je celo tako obupana, da je Pierpaola hotela zapustiti.
Nato je vmes posegel Bog. Bilo ji je, kakor bi ji rekel: “Misliš, da ne morem rešiti tebe in še tvojega moža?” Kmalu zatem se je Pierpaolo spreobrnil in čez nekaj časa je dosegel razveljavitev njegovega cerkvenega zakona. Po osmih letih sta se lahko končno poročila. Sedaj imata štiri otroke.
Na vprašanje, kako se je počutila, ko je lahko po tako dolgem času in čakanju prejela obhajilo, je rekla: “Bilo je čudovito! Spet sem bila združena s Kristusom in poročena! Čutila sem, da sem bila ozdravljena.”
Od komika do svetnice
Beatrice kljub pastem ostaja v svetu gledališča in filma. Svojo slavo danes izkorišča za širjenje evangeljskih vrednot.
“Sedaj sem tista, ki ima razlog za življenje, ki ve, da se je rodila in nikoli več ne bo umrla!” rada pove vsem, posebno mladim, ki iščejo smisel svojega življenja. “Poglejte, kaj je naredil iz mene!”
Kljub temu, da je večina njenih vlog komičnih, je pred leti dobila vlogo svete Julijane iz Norwicha, trenutno pa igra vlogo Matere Marije v drami italijanskega pisca. Pravi, da sta bili ti vlogi zanjo posebna milost in velika skrivnost – ob njuni svetosti je še bolj začutila sence svojega srca, nesposobnost take ljubezni in počasnost v odpuščanju. Poleg tega sta bili ti dve vlogi zanjo velika spodbuda za njeno nadaljnjo rast v veri.
Beatrice je svojo zgodbo opisala v knjigi Un cuore nuovo (Novo srce).
