Na veri v Jezusovo vstajenje od mrtvih stoji ali pade naša vera. Kot je zapisal apostol Pavel že kmalu po Jezusovi smrti:
Če se oznanja, da je bil Kristus obujen od mrtvih, kako morejo nekateri izmed vas govoriti, da ni vstajenja mrtvih? Če ni vstajenja mrtvih, potem tudi Kristus ni bil obujen. Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera. Poleg tega bi se tudi pokazalo, da smo lažnive Božje priče, ker smo proti Bogu pričali, češ da je obudil Kristusa, ki ga ni obudil, če je res, da mrtvi ne morejo biti obujeni. Če torej mrtvi ne morejo biti obujeni, tudi Kristus ni bil obujen.
Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih. Tedaj so izgubljeni tudi tisti, ki so zaspali v Kristusu. Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni. (1 Kor 15,12-19)
Vera v Jezusovo vstajenje je bila že od vsega začetka kamen spotike. Že Sveto pismo nam poroča, da so veliki duhovniki naročili stražarjem, naj povedo drugim, da so apostoli ponoči ukradli Jezusovo telo. (Mt 28,13)
Tudi mnogi nasprotniki krščanstva so na različne načine skušali zaobiti dogodek vstajenja in ga zanikati. In čeprav je potreben korak vere, da trdno verujemo v Jezusovo vstajenje, so si že mnogi postavili vprašanje, ali lahko Jezusovo vstajenje od mrtvih tudi dokažemo.
Benedikt XVI. tako zapiše: “Samo če je Jezus vstal od mrtvih, se je zgodilo res nekaj novega, kar spremeni svet in človekov položaj. Potem Jezus postane merilo, na katero se moremo zanesti. Kajti potem se je Bog resnično prikazal.” (Jezus iz Nazareta II, str. 237)
Novo vstajenje
Prvo dejstvo je, da pri Jezusu ne gre za obuditev od mrtvih, kakor jih je večkrat storil Jezus. Osebe, ki jih je Jezus obudil od mrtvih, so se vrnile v svoje zemeljsko življenje in dočakale smrt kakor vsi drugi ljudje. Jezus pa ne. Jezus živi na nov način. Ima poveličano telo, ki nosi rane križanja, a ima tudi nadnaravne lastnosti, da vstopa pri zaprtih vratih, a vendar ni duh, saj obeduje z učenci, ki se ga dotaknejo in otipajo. Je življenje, ki je onkraj zemeljskega bivanja.
Prazen grob
Sam po sebi prazen grob ni dokaz vstajenja. Na to se v evangelijih sklicujejo Judje, ki trdijo, da so apostoli ukradli Jezusovo telo. Ključnega pomena so torej priče vstajenja. A ker nihče ni bil navzoč, da bi videl samo vstajenje, so prve priče ženske, ki so prišle prvi dan tedna še v temi h grobu in odkrile odvaljen kamen in prazen grob. Prazen grob je le implicitni dokaz vstajenja, čeprav se tudi Peter v svojem govoru opira na dejstvo, da je grob kralja Davida ostal med njimi, medtem ko je Jezusov grob prazen.
A vendar ameriški novinar Lee Strobel v svoji knjigi Dokaz za Kristusa (The case for Christ) opozarja, da tudi v polemiki med kristjani in judi nihče ne postavlja pod vprašaj praznega groba, niti Judje, ampak je njihov spor v tem, kaj se je zgodilo s telesom, ki je bilo pokopano.
Strobel prav tako ustvari most med smrtjo in prikazovanji, ko pravi, da ni dvoma v Jezusovo resnično smrt, saj so dokazi o tem izredno prepričljivi.
Tudi poročila o prikazovanjih so številna. Kot zapiše Strobel, Pavel omenja prikazovanje več kot 500 ljudem hkrati, od katerih jih je bila večina v času nastanka pisma živih (1 Kor 15,6). Strobel zavrača možnost tako množične hipnoze ali podobnih prevar in glede prikazovanj sklene: “Mrtvi tega ne počnejo.”
Sodba o vstajenju
Benedikt XVI. zatrdi, da bi bilo v času vstajenja oznanilo o vstalem Jezusu nemogoče, če bi lahko pokazali na truplo Nazarečana. In čeprav pritrjuje, da prazen grob sam po sebi ni dokaz vstajenja, je pa vendarle nujen pogoj za vero v vstajenje, saj se vera v Jezusovo vstajenje navezuje na telo v njegovi celovitosti.
Prav tako pa poudarja, da se Pavel v oznanilu vstajenja sklicuje na Pisma, da je vstajenje torej skladno s Pismom in tako sodi k celoti obljube, ki je po Jezusu postala resničnost, je doživela svojo izpolnitev.
Razmišljanje o vstajenju pa zaslužni papež sklene z besedami: “Bistveno je, da z Jezusovim vstajenjem ni bil nekoč oživljen nek posamezni mrtvec, ampak da se je v vstajenju zgodil ontološki (bitnostni) skok, ki se dotika bivanja kot takega; da se je torej odprla razsežnost, ki zadeva nas vse in je za nas vse ustvarila nov prostor življenja, sobivanja z Bogom. /…/ V tem smislu drži, da vstajenje ni iste vrste zgodovinski dogodek kakor Jezusovo rojstvo ali križanje. Je nekaj novega, nov tip dogodka.” (Jezus iz Nazareta II, str. 265)
