Dario s Hrvaške je bil mlad in uspešen, “življenje je dihal s polnimi pljuči”, le Boga si je prirejal po svojem okusu. Imel se je za vernika, a ta Bog je bil prilagojen njegovim vase zaverovanim željam in potrebam. Nenadoma se je situacija obrnila – izgubil je službo, prijatelje, družino in se čez noč znašel brez vsega.
Sorodnik ga je v stiski odpeljal k danes že pokojnemu duhovniku Marijanu Arharju v Črni Vrh nad Polhovim Gradcem. Ob prihodu ga je Marijan objel, dolgo molčal in tiho spregovoril: “Vedel sem, da boš prišel.” Za Daria je bilo to doživetje miru, topline in predvsem olajšanja.
V naslednji noči je doživel spreobrnjenje, izpovedal se je svoji ženi o vsem, kar se mu je zgodilo, in čez teden dni sta v Črnem Vrhu pri Marijanu obnovila poročne zaobljube … Dario pravi: “Postal sem človek, kakršen bi moral vedno biti – skromen in ponižen.”
Marijan Arhar, navzven preprost, nevpadljiv hribovski župnik, oblečen v večkrat zašite srajce in stare puloverje, malce samosvoj, je očitno pustil pečat v na tisoče posameznikih ne le iz Slovenije, ampak tudi iz Hrvaške in iz drugih držav (Avstrije, Nemčije, Francije …). Ob njem so našli pogum za življenje, dotik Božje ljubezni …
Prihajal je iz premožne podjetniške krščanske družine iz Šentvida nad Ljubljano. Več dogodkov je porušilo varnost ljubeče družine. Druga svetovna vojna, očetova smrt, beg pri 15 letih pred novim nasilnim političnim sistemom v državi … ob vsem, kar se mu je zgodilo, ni postal zagrenjen in ni gojil zamer.
Zaradi želje po duhovništvu se je vpisal še v gimnazijo. V večerni šoli je izdeloval po dva letnika hkrati, ponoči študiral, čez dan pa delal v delavnici, da se je preživel. Bilo je prenaporno zanj, proti koncu je zbolel, a v njegovem šolskem spisu se da zaslutiti žar, ki ga je gnal: “Takrat je bil pred menoj nekje visoko in v oblakih svetal cilj, ki me je omamil, da sem postal slep in gluh za vse drugo … takrat je bil moj polet tako velik …”
V duhovnika ga je leta 1960 posvetil svetniški škof Anton Vovk, pridigar na njegovi novi maši je bil dr. Anton Trstenjak.
Po kaplanovanju na Vrhniki in v Trebnjem so mu kot župnijskemu upravitelju dodelili Gozd nad Kamnikom (1965–1970), nato je bil župnik v Tunjicah (1970–1981) in nazadnje župnik v župniji Črni Vrh nad Polhovim Gradcem (1981–2012). Od leta 2012 do smrti leta 2017 je bil hišni duhovnik pri Marijinih sestrah v Štepanji vasi.
Kot župnik ni deloval kaj posebej izjemno. Ljudje so sicer opazili njegovo dobronamernost, skromnost, preprostost, a tudi njegove “dobre in slabe dneve”, ko je ali veselo pozdravil in še kaj povedal ali pa ostal v svojem svetu, zavit v molk, zamišljenost … Toda svoje župljane je imel rad, poskrbel je zanje, ni jih hotel materialno obremenjevati.
Govoril je: “V cerkvi vedno vem, kdo manjka pri maši. Vedno vem, da je tam prazen prostor, da tega in tega ni.” In to ga je bolelo. Vendar ni obsojal; bil je odprt do vseh in če so ga poklicali h komu, ki ni bil reden nedeljnik, je z veseljem odgovoril in ustregel, s čimer je lahko.
Temu, da je bil izbran za eksorcista, so se čudili tako drugi duhovniki kot Marijan sam. “Saj ne znam latinsko in nisem dovolj izobražen!” “Prav zato,” naj bi mu odgovoril takratni nadškof dr. Franc Rode, ki pa je v resnici prepoznal v Marijanu druge, še bolj bistvene lastnosti: “kot granit” trdno vero, realnost in prizemljenost v duhovnosti, dobro razločevanje … In Marijan se je hitro izkazal kot dober in močan molivec, ljudje so se trli k njemu, ker so to moč molitve prepoznavali in občutili.
Marijan ni govoril o svojih srečanjih z zlim duhom. Nekdo ga je radovedno vprašal: “Marijan, kako ti vidiš zlo, ali vidiš hudega duha?” Marijan pa mu je odgovoril: “Veš, samo pogledam ga in to je dovolj, da se že začne tresti. Toda včasih moraš močno moliti, da se umakne. Včasih pa samo pogledam in on se že trese.” Ob neki drugi priliki pa je rekel: “Vsaka zdravamarija je udarec hudemu duhu.”
Ni mu bilo mar za mnenje drugih ljudi o sebi. Tako se je eden Marijanovih “šoferjev” nekoč ustavil z njim pod Kureščkom in rekel: “Ni dobro, da vas spremljam do cerkve, ker vas bodo klevetali, da se družite s pokvarjencem!”
“O, če pa so to prepoznali in govorijo, da se družim s pokvarjenim ločencem, hmmm, če je temu res tako, potem imam še razlog več, da sem več s teboj, da rešim to pokvarjeno dušo, kajne? Saj to je vendar moje osnovno poslanstvo!” In je imel tudi pridigo o tem, koga naj duhovniki rešujejo in komu naj stojijo ob strani.
V prostem času je rad pletel gobeline in skrbel za kaktuse. Družbo mu je vedno delal majhen kužek. Bil je radodaren, pogosto je pokril stroške romanja komu, ki sam ni zmogel plačati. Na vprašanje, od kod mu denar, je odgovoril: “Imam hruško, pa jo potresem …”
Reševalec duš
Marijan je bil reševalec duš. Znal je najti pot do človeka, ki je bil v najglobljem breznu. Z veliko močjo je izrekal preprosto vzpodbudo “Ne boj se!”, “S tabo sem!” ali “Ko ti bo težko, me pokliči!”. In bil je zvest tem, ki so iskali pri njem pomoč. Tudi ko je kdo pozneje znova padel, ga Marijan ni zapustil.
Tiho in nevsiljivo ga je spremljal v svojih molitvah in ga vedno znova sprejel k sebi, brez očitkov, brez napotkov, brez moraliziranja … “Pokliči me!” je bila skoraj njegova prošnja – na razpolago sem vam in po svoji smrti vam bom še bolj na razpolago – je potolažil enega svojih duhovnih sinov. Mala Terezika, ki je bila ena od njegovih priljubljenih svetnic, je že stoletje prej poudarila, da ne gre v nebesa, da bi počivala. Očitno je tudi Marijan razmišljal podobno.
Več o njegovem življenju, krepostih in življenjskih zgodbah ljudi, ki jih je srečal, lahko preberete v knjigi Pokliči me; Zapisan v življenja mnogih – Marijan Arhar, duhovnik in eksorcist, ki je izšla pri Založbi Emanuel.
