Menda povprečen odrasel človek dnevno sprejme približno 35.000 odločitev. Ne vem, kako je z vami, a mene je ta podatek osupnil. To je namreč več kot dve odločitvi na sekundo, vključno s časom, ki ga prespim. Res je, da v to skoraj nepregledno množico spadajo čisto vse odločitve, tudi tiste najbolj banalne: ali se bom stopnic lotil najprej z desno ali levo nogo, bom pil kavo z mlekom ali brez mleka, bom odzdravil sosedu ali ne, in podobno.
Ampak vendarle: 35.000?! Številka se res zdi neverjetno velika.
Menda samo glede hrane sprejmemo 200 odločitev dnevno, kar je spet osupljivo, saj si še jaz, ki zelo rad jem, privoščim, če štejem čisto vse sprehode k hladilniku, največ pet obrokov dnevno.
Seveda vsega tega odločanja sploh ne zaznamo, saj smo si, če se v določenih situacijah in trenutkih dneva odločamo vedno enako, iz tega spletli navade, rutine in železne srajce. Tako se nekdo navadi, da vsak dan vstane z levo nogo, drugi pa, da vse stvari opravi z levo roko, kot se reče, in je pri tem lahko celo desničar: v dobesednem ali prenesenem pomenu.
Kje znotraj tega silnega vsakodnevnega oziroma vsakosekundnega odločanja je moja odločitev za Jezusa?
Menda ne gre le za eno odločitev, ki jo postavim ob bok preostalim 34.999? Upam, da sem si v letih, ki so me pripeljala do statusa “povprečnega odraslega človeka”, z vsakodnevnimi odločitvami za “še odličnejšo pot” (glej 1 Kor 12,31) vendarle uspel stkati železno srajco, ali kot bi rekel apostol Pavel: “oklep vere in ljubezni” (glej 1 Tes 5,8), a da pri tem vendarle nisem zapadel v farizejstvo navade in rutine.
In kljub temu da verjamem, da se je Bog še pred mojim rojstvom odločil zame (glej Ps 139), se mi zdi, da mi nekaterih vsakodnevnih odločitev kaj dosti ne olajšuje, kajti ko prebiram evangelije, berem, naj ne ve moja levica, kaj dela moja desnica, in naj tudi molim in se postim na skrivnem (glej Mt 6, 1-18), hkrati pa naj ljudje vidijo moja dobra dela, da bodo slavili nebeškega Očeta, ker da se mesto na gori ne more skriti (glej Mt 5, 13-16). Kaj oziroma kako torej?!
In je takih “cvetk” še več: ko na primer reče blagor miroljubnim, potem po prevrača mize v templju. Ali ko naroča, naj nastavimo še drugo lice, sam pa, ko dobi klofuto, reče: Kaj me biješ? Kako naj torej ravnam? Kako naj se odločim? Post mi, vsaj kar se sprehajanja do hladilnika tiče, število dnevnih odločitev z omenjenih 200 oklesti na precej manj. Vse ostale odločitve pa lahko mirno zajamem v tri “NE-je”, ko me nagovarja skušnjavec (glej npr. Mt 4,1-11) in en “DA”, ko vpraša Jezus: Me ljubiš? (glej Jn 21, 15-19).
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
