Dr. Bojan Knific, višji kustos v Tržiškem muzeju, etnolog in kulturni antropolog, ki je že od otroških let plesal folkloro in jo pozneje tudi sam poučeval, obožuje stare običaje. Na gregorjevo tudi sam rad spušča ladjice. Pravi, da se za ohranitev praznika vsaj na gorenjskem koncu ni treba bati
Kaj menite, katera regija v Sloveniji oz. katera starostna skupina je najbolj romantična?
(smeh) Težko bi rekel, katera regija je najbolj romantična. Najbolj romantični so najstniki in mladi, starejši pa so nostalgično-romantični in se spominjajo svoje ljubezenske preteklosti.
V Sloveniji se velikokrat zgodi, da imamo po dva ali tri zelo podobne praznike, slovensko in ameriško različico. Decembra imamo na primer kar tri dobre može, praznujemo pa tudi dva praznika zaljubljencev oz. ljubezni, valentinovo in gregorjevo. Sta za vas legitimna oba praznika? Kateri ima lepše sporočilo?
Oba sta legitimna. Valentinovo se je v zadnjih desetletjih razširilo pod tujim vplivom. Vzrok seveda tiči v marketingu: v prodaji cvetja, sladkarij in drugih daril. Sicer pa je praznik povezan tudi s sv. Valentinom, ki je znan po tem, da prinaša pomlad, saj ima, kot vemo, “ključ od korenin”. No, gregorjevo bolj povezujemo z drugimi stvarmi kot pa z romantično ljubeznijo med dvema.
Zanimivo. Pravite, da ženitev ptičkov, ki jo omenjajo ob tem prazniku, nima zveze z romantiko?
Po ljudskem izročilu se ptičja svatba lahko zgodi ob več različnih terminih, npr. na 22. januarja, god sv. Vincenca. Ženijo pa se tudi na valentinovo in – kot izpričuje največ virov – na gregorjevo.
Ptičja ohcet je bila nekoč praznik za otroke. Starši so svoje otroke na praznik odpeljali do kakšne jase ali grmovja, kjer so jim poskrili sladkarije; običajno je bil to kakšen bombonček ali piškot.
Pred leti smo v našem muzeju razmišljali o tem, zakaj bi Slovenci praznovali valentinovo, če pa imamo gregorjevo. Prav je, da šege, tako tudi na gregorjevo, dobivajo nove vloge, npr. praznovanje zaljubljencev, saj so tako manj podvržene izumrtju.
Ima gregorjevo še kak pomen?
Samo ime je gregorjevo dobilo po dveh papežih, Gregorju I. in Gregorju XIII. Več kot sto let stari viri pričajo, da so na gregorjevo luč po vodi spuščali iz popolnoma pragmatičnega razloga – od tega datuma (pa do godu sv. Mihaela, 29. septembra) namreč ni bilo več potrebno delati ob umetni svetlobi.
Kako stara je navada?
Prvi podatek o spuščanju luči na Slovenskem je iz leta 1852 in prihaja iz Železnikov. Sicer pa korenine spuščanja gregorčkov segajo že v predkrščanski čas in so povezane s prihodom novega leta. Včasih so ljudje verjeli, da morajo z obredi v svetu napraviti red, da ne bi prišlo do kaosa. V 16. stoletju so marsikje po Evropi spuščali luč tudi ob drugih dnevih koledarskega leta, vendar pa vsi v času prehoda iz zimskega v pomladni čas.
Pa so imeli to navado povsod po Sloveniji?
Ne. Podatki o tem prihajajo iz Tržiča, Kamne Gorice, Železnikov, pa z območja od Cerkelj do Preddvora, okolice Brnika, Ribnice ter okolice Ljubljane.
Danes lučke spuščamo na doma izdelanih ladjicah. So bili takšni tudi prvotni gregorčki?
Prvi podatek iz Železnikov priča o tem, da so na leseno deščico dali smolo, jo zažgali in spustili po vodi. V Tržiču so s smolo polili stare peharje in oblance, v Kropi pa so kot za “plovilo” uporabili celo stare, odslužene cokle.
Barčice, hiške in cerkvice (iz papirja oz. kartona), v katere so dali svečke, so začeli izdelovati konec 19. stoletja. To je bilo delo vajencev.
Kaj pa vi, praznujete gregorjevo?
Praznujem ga službeno. (smeh) Na vsak način se s sokrajani vedno udeležim spuščanja gregorčkov po Tržiški Bistrici. Sodelavci muzeja okrog praznika organiziramo tudi delavnice in ogled muzeja.
Se vam zdi, da otroci dovolj poznajo gregorjevo?
Tržiški otroci ga poznajo zelo dobro. Že v vrtcu in seveda v vseh treh tržiških osnovnih šolah v okviru tehniških dni izdelujejo gregorčke, mnogi otroci pa jih delajo tudi doma. Tradicija od starejših lepo prehaja na mlajše. Otrokom se gregorjevo z vsem, kar spada poleg, hitro priljubi.
Mladi se danes z nasprotnim spolom spoznavajo drugače, prek spleta. Za izražanje čustev uporabljajo emotikone. So bili mladih glede na vaše poznavanje nekoč bolj oziroma manj pogumni, kar zadeva nasprotni spol?
Včasih je bilo izkazovanje ljubezni precej zavrto in to ne samo med mladimi, ki so iskali nova znanstva. Tudi starši pred 2. svetovno vojno niso bili navajeni poljubljati svojih otrok. Razmerja so bila drugačna. Izkazovanje ljubezni in naklonjenosti je med meščane, delavsko ter kmečko populacijo prišlo predvsem iz plemiškega okolja.
Kmečko prebivalstvo ni imelo navade pisanja voščilnic za praznike. Bodisi niso znali pisati bodisi so pisanje uporabljali v racionalne namene. Na dvoru pa jim je bilo tovrstno pisno izražanje v navadi.
Je večina zvez v preteklosti temeljila na potrebi po materialnem preživetju?
Zveze so se sklepale zaradi materialnih in ljubezenskih razlogov. Sklepanje predporočnih pogodb ni bilo nič nenavadnega. Te se v določenih kulturah pojavljajo še danes. A večina partnerjev je partnerje vseeno dobila na podlagi znanstev, plesov, druženj – če med dvema ni bilo prevelike statusne razlike.
V primeru razlik je prišlo do zapletov in prepovedi zvez. Pri sklepanju zvez so imele veliko vlogo družine, starši in njihove ambicije, kako močno so si želeli držati kmetijo skupaj. Z delavsko kulturo so se stvari spremenile, saj sklepanje zvez ni bilo več vezano na zemljo oz. imetje.
Kako so si mladenke in mladeniči izkazali naklonjenost? S cvetjem?
Da bi bilo to podarjanje cvetja, ni bil neki ustaljeni obrazec. Obstajala je tradicija, da so za veliko noč, ki je prišla po gregorjevem, dekleta fantom, do katerih so začutila naklonjenost, podarila pirh. Če pa so se želeli poročiti, fantje neveste niso neposredno zasnubili ali prosili očeta za roko.
Starši so prek posrednikov prišli skupaj in se dogovorili o doti ter o tem, ali je poroka mogoča ali ne. Največkrat je končno odločitev povedal oče. Kakšno dekle se je poročilo tudi brez privoljenja, a zanjo je bila to nedvomno tvegana odločitev.
Danes imajo v mnogih primerih ženske cel spisek lastnosti, ki si jih želijo pri fantih. Kaj so cenile v starih časih?
Če so razmišljale racionalno, je bila ključna varnost, ki so jo čutile ob njem. Hrepenele so po primernem imetju, bivališču in po zaupanju moškemu, s katerim bodo živele in s katerim bodo vzgajale otroke. Želele so si stabilne prihodnosti, v ogib hudim stvarem. Zelo so se izogibale pijancev.
Seveda pa se je tu in tam kakšno dekle zaljubilo v privlačnega in markantnega fanta, ki je dostikrat rad počel neumnosti. Tedaj so pozabile na marsikatero želeno lastnost.
