Veliko je risank, ki na bolj ali manj zanimiv način predstavijo svetopisemske zgodbe. Če se te mnogokrat zdijo oddaljene in nepovezane s sedanjostjo, Superknjiga to obrača na glavo. Gledalcem biblijske like in njihove zgodbe približa na nepričakovan način.
Krščanska risanka z Japonske
Začetki Superknjige, ki jo ustvarja CBN (Christian Broadcasting Network), segajo v leto 1981. Risanka se je najprej pojavila na Japonskem, v okolju, ki mu Sveto pismo ni najbližje, in spodbudila nesluteno zanimanje zanj. Od leta 2010 serija nastaja v prenovljeni, sodobnejši podobi. Dogodivščine s Superknjigo so namenjene otrokom vseh vej krščanstva, saj je Sveto pismo skupno vsem, pojasnjuje Vanja Bule, regionalna direktorica Superknjige.
Pa otrokom iz nekrščanskega okolja? “Definitivno. Superknjiga je prevedena v več kot 45 svetovnih jezikov, ki so večinoma jeziki držav, kjer ne prevladuje krščanstvo. Ne glede na religiozno ozadje otroci in odrasli radi slišijo svetopisemske zgodbe na ustvarjalen, sodoben in zanimiv način,” pravi direktorica.
Robot v Svetem pismu?
Prva sezona nas v 13 delih popelje vse od stvarjenja do poslednje bitke. Vsaka epizoda se začne z bolj ali manj vsakdanjo situacijo Luka, njegove prijateljice Ele in robota Gizma. Ko se znajdejo v dilemi, kako ravnati, ali ravnajo napačno, se pojavi Superknjiga, ki jih popelje v eno od svetopisemskih zgodb. Tam skozi dogajanje in ravnanje junakov spoznajo, kaj storiti, da rešijo doma nastalo situacijo.
Likom iz preteklosti se nenadna pojavitev Ele, Luka in Gizma navadno ne zdi nič posebnega. Celo robot večine svetopisemskih likov ne preseneča preveč. S svojimi znanstveno-tehnološkimi zmogljivostmi otroka nenehno rešuje iz zagat in nevarnosti. Po drugi strani pa, ko Ela Izaku omeni računalnik, on te besede ne razume. Glavni liki namreč niso samo opazovalci, temveč v zgodbah aktivno sodelujejo. Med drugim Mariji in Jožefu pomagajo dobiti prenočišče v betlehemskem hlevu.
Skladno z resničnimi zgodbami
Zgodbe v svojem bistvu sledijo “izvirniku”, liki v največji možni meri izrekajo besede, ki jih beremo v Svetem pismu. Veliko pa je tudi dodanega – manj ko situacijo opiše Sveto pismo, več je domišljijske kompenzacije. Nekateri, predvsem nasilni prizori, so omiljeni. Mojzes, denimo, pripoveduje, da je Egipčana udaril (in ne ubil), Pilatovo sojenje Jezusu pa je prikazano na preprostejši način.
Sinhronizacija je profesionalna in kakovostna. Bogu Očetu in Jezusu je glas skrbno posodil Marjan Bunič: “Svoji interpretaciji skušam dodati ravno prav topline, mehkobe ali pa trdnosti in moči, da podoba res zaživi. Čutim odgovornost, da na koncu stopi pred mlade gledalce res takšen Bog, kakršnega si predstavljamo – ljubeč, a odločen oče.”
Risanke kot vzgojno orodje
Sporočilo risank je jasno: v Svetem pismu lahko vedno najdemo rešitev za svoje težave, saj je kljub navidezni oddaljenosti še kako aktualno. Vodja sinhronizacije Mateja Grajzar iz studia Menart pravi, da je Superknjiga “nekaj povsem drugačnega od tega, kar ponuja večina ostalih risank, ki so dostikrat le zabavne narave. Superknjiga poleg tega otroke uči o prijateljstvu, spoštovanju, odpuščanju in ostalih vrlinah”.
Vanja Bule risanko doživlja kot močno orodje: “Lahko je samo risanka, ampak če jo vzamemo kot orodje, lahko oblikuje življenja, družine in družbo. Superknjiga svetopisemske zgodbe, resnice in vrednote s strani zaprašene knjige preslika v naš vsakdan, v otrokom in odraslim znane situacije in izzive. Po Superknjigi se Sveto pismo zdi mnogo bližje, junaki postanejo prijatelji in zgodbe ponujajo odgovore in vodila za življenje.” Risanka je (za zdaj) dostopna le na YouTubu, ustvarjalci pa upajo, da se bosta prvi sezoni letos pridružili še druga in tretja.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
