Mnogi ljudje se soočijo s pomanjkljivostmi svoje vzgoje, ko sami postanejo starši in ugotovijo, da slabe izkušnje prenašajo na svoje otroke. Seveda nihče ne more pričakovati, da bo imel popolne starše, toda papež Frančišek je veliko premišljeval o izzivu, kako biti starši, predvsem očetje, če je bilo že vaše otroštvo težavno.
V pogovoru o sv. Jožefu so papežu zastavili vprašanje, kaj se po njegovem mnenju lahko današnji otroci, ki bodo nekoč sami starši, zlasti očetje, naučijo iz odnosa z Jezusovim očetom. “Nihče se ne rodi kot oče, gotovo pa se vsi rodimo kot otroci,” je papež začel odgovor na omenjeno vprašanje.
“To je prva stvar, ki jo moramo upoštevati: vsak izmed nas je, poleg vsega, kar nam prinaša življenje, najprej sin ali hči, zaupan nekomu v varstvo, [sin ali hči] ki izhaja iz pomembnega odnosa, v katerem je zrasel, in je ta nanj vplival na takšen ali drugačen način.”
Papež je pojasnil, kako pomembno je, da ugotovimo, kakšen odnos imamo s svojimi starši, ter vpliv tega odnosa na naše življenje, da bi razumeli, kako bomo “v svoje starševstvo najprej prinesli svojo osebno izkušnjo”.
Sveti oče predlaga, da premišljujemo tako o dobrih kot o slabih plateh svoje vzgoje v mladosti: “Pomembno je, da znamo o tej osebni izkušnji temeljito premišljevati, da ne bi sami ponovili istih napak in da bi znali ceniti vse lepe izkušnje, ki smo jih doživeli.”
Zgled sv. Jožefa
Papež Frančišek meni, da je sv. Jožef globoko vplival na to, kakšen je bil Jezus kot človek.
“Prepričan sem, da je očetovski odnos, ki ga je Jožef vzpostavil z Jezusom, močno vplival na Jezusovo življenje, do te mere, da je Jezusovo poznejše javno delovanje nasičeno s podobami in omembami, ki slonijo na očetovstvu. Jezus recimo Boga imenuje Oče in ta izjava nas ne more pustiti brezbrižnih, še posebej, če pomislimo na njegovo osebno človeško izkušnjo očetovstva. To pomeni, da je bil Jožef tako dober oče, da je Jezus v ljubezni in očetovstvu tega moža našel najlepši zgled, ki ga je lahko povezal z Bogom.”
Delujte namerno
Sveti oče mlade – jutrišnje starše – spodbuja, naj se namerno oblikujejo v starše, kakršni si želijo postati, da jim izkušnje iz preteklosti ne bi narekovale, kako naj vzgajajo svoje otroke.
Mladi “bi se morali vprašati, kakšne očete so imeli in kakšni očetje si želijo postati”.
“Ne bi smeli dopustiti, da njihova očetovska vloga postane sad naključja ali preprosto posledica pretekle izkušnje, pač pa bi se morali zavestno odločiti, kako nekoga ljubiti in kako zanj prevzeti odgovornost.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
