Koncentracijska taborišča so bila pravi ubijalski stroj. Milijoni Judov, invalidov, obtoženih, da so delovali proti Nemčiji ali preprosto niso bili “arijske krvi”, so bili usmrčeni.
Katoličani, zlasti na Poljskem, so trpeli iztrebljanje na lastni koži in se borili proti temu ter tvegali lastna življenja. Veliko je moških in žensk, ki so bili povzdignjeni na oltarje zaradi popolne predanosti drugim in zaradi obrambe vere v teh mračnih letih evropske zgodovine.
Junaštvo
Avgusta 2021 se je začel nov proces beatifikacije, ki je na dan prinesel eno od številnih zgodb ne le junaštva, ampak predvsem človeškega upanja.
Stefania Łącka, tako kot mnogi drugi ljudje njenega časa, ni bila rojena, da bi postala junakinja. Bila je preprosta ženska. Pripadala je kmečki družini.
Rojena je bila 6. januarja 1914 in že od malih nog je čutila globoko vero. Vsak dan je po mučnem delu na polju našla trenutek, da se je zatekla v cerkev in molila.
V župniji je Stefania izkoristila tudi priložnost za branje, ker je župnik odprl vrata vsem, ki so želeli brati v njegovi veliki knjižnici.
Končna postaja: Auschwitz
Mlado dekle je pri študiju trdo delalo, dokler ni prišla vojna. Toda preden so nemške čete zasedle Poljsko, je imela Stefania Łącka čas, da se aktivno vključi v različna katoliška gibanja in se udejstvuje kot urednica verske revije Nasz Spraw (Naše zadeve).
Po nacistični invaziji je bila revija prisilno ukinjena, vendar je še naprej tajno delovala. Le vprašanje časa je bilo, kdaj jo bo gestapo aretiral zaradi obtožb sodelovanja z nemškimi sovražniki.
Zapor
Stefanio Łącka, ki so jo poslali v zapor, so grozljivo mučili. Toda Nemci niso mogli od nje pridobiti imen tovarišev, ki še niso bili aretirani. Že tedaj je začela kazati železno voljo; ni samo prenašala fizične napade, ampak je tudi bodrila druge zapornike, da se ne bi vdali obupu.
27. aprila 1942 se je vkrcala na vlak, ki je odpeljal v koncentracijsko taborišče Auschwitz-Birkenau. Tam ni bila več Stefania Łącka, bila je, tako kot preostali ujetniki, le številka ‒ 6886.
Tveganje
Kljub situaciji je bila daleč od tega, da bi obupala. Ni hotela izgubiti svoje človečnosti. Dobro znanje nemščine ji je omogočilo vstop v taborišče in dostop do nekaterih dokumentov.
Čeprav je vedela, da bi jo lahko stalo življenja, če bi jo odkrili, Stefania ni samo tolažila umirajočih. Spreminjala je podatke, da bi nekatere ljudi odstranila s seznamov obsojenih na plinske komore ali na smrtno injekcijo. Pisala je pisma družinam zapornikov in delila moč molitve s kar največ ljudmi.
Ko ni mogla rešiti dojenčkov, obsojenih na plinsko komoro skupaj s svojimi materami, se Stefania ni obotavljala in jih je na skrivaj krstila.
Kljub strašnemu izbruhu tifusa in vsem nepredstavljivim stiskam je mlada Poljakinja postala steber vere in upanja. Stefania se je odločila rešiti čim več ljudi. Ko jih ni bilo mogoče rešiti, jih je spremljala v njihovi tragični usodi in jih spodbujala z molitvijo. Zaradi moči in poguma je bila znana kot “angel varuh”.
“Grem namesto nje”
Helenka Panek, druga jetnica Auschwitza, je leta pozneje pripovedovala, da je imela Stefanio ob sebi v vrsti, ko je čakala, da sliši število ljudi, ki bodo usmrčeni tisti dan. Ko je Stefania videla Helenko nervozno in v hudi stiski, ji je zagotovila, da se bo, če bo prišla na vrsto njena številka, ona postavila na njeno mesto, da jo reši pred smrtjo.
Stefania je preživela eno najsmrtonosnejših koncentracijskih taborišč v zgodovini. Ko se je vojna končala, je bila polna sanj in začela je študirati poljsko filologijo na Jagelonski univerzi v Krakovu. Toda njeno telo je bilo zaradi dolgoletnih fizičnih zlorab in podhranjenosti tako oslabljeno, da se je njeno življenje končalo zaradi tuberkuloze 7. novembra 1946.
V cerkvi v Gręboszówu, blizu njenega rojstnega kraja, je v spomin nanjo postavljena plošča, na kateri se je spominjajo kot “globoko verne osebe”. Prinesla je nasmeh in upanje, mnogi ji dolgujejo preživetje neizmernih grozot Auschwitza. Njena prijaznost je bila svetla točka v tem peklenskem scenariju človeškega trpljenja.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila brazilska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
