Smučarska skakalka Urša Bogataj je slovenska junakinja številka ena na olimpijskih igrah v Pekingu, kjer je osvojila kar dve zlati kolajni. V soboto je slavila na posamični tekmi, s tretjim mestom je bila sijajna Nika Križnar.
Le dva dni zatem pa je bila 26-letnica z Briš pri Polhovem Gradcu še enkrat najboljša. Tokrat na mešani ekipni tekmi, skupaj s kapetanom Petrom Prevcem, Križnarjevo in Timijem Zajcem. Skakalne asinje so že doma.
Urša pa je v Polhovem Gradcu že doživela prisrčen sprejem, na katerem je med drugim sporočila, da so to njene zadnje olimpijske igre, saj “se s skoki ne nameravam več ukvarjati prav dolgo”. V življenju so pomembne tudi druge stvari, je pojasnila. Dvakratno olimpijsko prvakinjo podrobneje spoznajte v portretu.
Začela je z bratom
26-letna Urša je svojo skakalno pot začela po tem, ko je kot desetletno dekle z mlajšim bratom Tinetom preizkusila skakalnico ob Polhograjski graščini. Skoki so jo navdušili. Postala je članica skakalnega kluba Ilirija v Ljubljani in postopoma začela zoreti v uspešno skakalko.
Poškodba je za nekaj časa ustavila njeno kariero
Ko je pred dobrima dvema letoma ujela vrhunsko formo, pa je ob izjemni daljavi nesrečno padla na skakalnici v Planici. “Načrtovala sem, da bom opravila dobro pripravo na naslednja tekmovanja, in kazalo je odlično. Na koncu pa se ni izšlo vse po načrtih. Padec na tekmi v Planici mi je preprečil nadaljnje nastope v sezoni 2019/20. Namesto na skakalnici bom skočila na kirurško mizo, kjer mi bodo popravili poškodbo kolena,” je takrat zapisala na svojem Instagramu.
Prva posamična zmaga na najpomembnejši tekmi
Ob hudi poškodbi kolena je razmišljala tudi o možnosti, da bi končala športno kariero. Vendar je tudi s pomočjo športnega psihologa Klemna Kobala uspešno končala rehabilitacijo in začela nizati uspehe. Poleti 2021 je bila Urša Bogataj najboljša skakalka poletne velike nagrade, v zimski sezoni 2021/22 pa je svojo formo potrdila in postala najbolj konstantna slovenska skakalka, trenutno uvrščena na tretje mesto v svetovnem pokalu.
Lani januarja je Urša prvič ekipno zmagala v svetovnem pokalu na Ljubnem ob Savinji, nato je s slovenskimi sotekmovalkami na svetovnem prvenstvu v Obersdorfu osvojila srebrno medaljo, prvo posamično zmago pa je Urša dosegla ravno na najpomembnejši tekmi, na olimpijskih igrah v Pekingu.
Preprosta, iskrena, nasmejana, vztrajna
Urša prihaja iz družine s tremi otroki. Mama Irena, oče Matjaž, brat Tine in sestra Maja ter ostali domači ji vedno stojijo ob strani in jo spodbujajo. Pravzaprav celotna vas Briše, ki šteje okoli 150 prebivalcev, ponosno navija za svojo sovaščanko, ob športnih dosežkih ji pripravijo prisrčen sprejem.
S svojim zagnanim športnim, kulturnim, turističnim in verskim udejstvovanjem so Brišani izjemen zgled povezane skupnosti, ki si priskoči na pomoč, ko je potrebno, se zna poveseliti in ponosno izraža svojo pripadnost slovenstvu in krščanstvu.
Vera ji daje zaupanje
Tudi Urša je bila kot mladinka vpeta v dogajanje v polhograjski župniji. Pred šestimi leti je v intervjuju za Mladi val povedala, da moč za svoje podvige in vztrajnost črpa iz vere in da ji vera pomaga videti, kar je res pomembno.
“Vera mi daje neko zaupanje, da bo vse v redu, tudi takrat, ko mi gre slabo, ko se sprašujem o smislu vsega, kar počnem,” je dejala in zaupala, da ji je najtežje to, da je zaradi športnih obveznosti tako malo z domačimi. Dodala je še, da ji zaradi tekem in treningov velikokrat ne uspe v nedeljo k maši, ki ji sicer veliko pomeni, ker jo umiri in ji da nov pogled.
Pogled naprej
Čeprav se Uršino življenje že vrsto let vrti predvsem okoli smučarskih skokov, kjer se dokazuje kot športnica, je bila Urša že od osnovnošolskih let dalje vestna in marljiva učenka, dijakinja, danes pa je študentka Fakultete za šport. Za RTV Slovenija je izjavila, da bi študij najbrž hitreje končala, če se ne bi toliko posvečala treningom.
Pred odhodom v Peking je dejala, da jo veseli delo v skokih in da se vidi kot trenerka mlajših skakalcev, a obenem pušča vrata prihodnosti odprta tudi za kakšen drug izziv.
Zlata medalja jo je presenetila
V prvih izjavah po tekmi v Džangdžjakovu je Urša izrazila dvoje. Po eni strani ni vzvišeno pričakovala, da bo postala olimpijska zmagovalka, in jo je izjemni uspeh kljub odlični formi presenetil, hkrati pa je povedala, da je morala vseskozi krotiti tremo. Gotovo se je zavedala, da je v dobri formi in da je zmožna izjemnega rezultata. Urša je zdržala pritisk. Uspelo se ji je osredotočiti na izvedbo skokov, ob katerih je želela čim bolj uživati, kot je povedala za medije.
Namesto vražje: Slovenke z angelskimi krili
Ob Uršinem uspehu se zavedamo prav tako izjemnega dosežka – bronaste medalje Nike Križnar in odličnih rezultatov preostalih dveh reprezentantk. Kot je dejal trener Zupančič, so bile vse štiri tekmovalke sposobne vrhunskega rezultata. Nika Križnar je poudarila, da je izjemno vesela, da je na odru za zmagovalke stala s svojo prijateljico Uršo (ki je mimogrede tudi dekle njenega brata Sandija), česar si je zelo želela pred tekmo.
Medsebojna povezanost slovenskih tekmovalk, ki se iskreno veselijo uspeha druga druge in si privoščijo uspeh, je tisto, kar dodatno navduši. Bolje kot “vražje Slovenke” bi jim pristajal naziv “angelske Slovenke” ali “Slovenke z angelskimi krili”, saj s skupnimi močmi in medsebojnimi spodbudami letijo visoko in daleč ter s svojimi rezultati, vztrajnim delom in prijateljsko povezanostjo navdihujejo vse Slovence, stare in mlade.
Članek je bil najprej objavljen na spletnem portalu druzina.si.
