Posmrtno življenje je skrivnost za vse nas. Nihče ne more zagotovo vedeti, kaj lahko v njem pričakuje, zato buri našo domišljijo. Imamo poročila ljudi, ki so bili deležni obsmrtne izkušnje, a nihče ne ve, kako je zares na drugi strani. Nič čudnega torej, da je ta neznanka pogosto motiv ali osrednja tema različnih umetniških del, tudi filmskih upodobitev.
Pripravili smo pregled filmov, ki to tematiko obravnavajo še posebej izvirno ali presunljivo. To ne pomeni nujno, da se njihovo prikazovanje posmrtnega življenja ujema s katoliško dogmo. Lahko pa sam film prinaša zanimivo ali pomembno sporočilo.
Deček z obsmrtno izkušnjo
Močan vtis o tem, kakšno je življenje po smrti, daje film Nebesa so resnična (2014). Colton, štiriletni pastorjev sin, po čudežu preživi nenadno bolezen. Ko ozdravi, pa okolico preseneti z neverjetnim uvidom glede stvari, ki jih sicer ne bi mogel vedeti. Ve, recimo, da je njegova mama med nosečnostjo izgubila otroka, česar mu ni nihče povedal. Deček med drugim pove, da so v nebesih vsi mladi, da se je tam srečal s številnimi otroki, pa tudi svojimi pokojnimi predniki. Pove tudi, da je v nebesih zelo lepo in da se zato ne smemo bati smrti. Čeprav nebes ne vidimo, film pusti vtis, da je tam dobesedno nebeško lepo.
Film je zasnovan po resnični zgodbi ameriškega dečka Coltona Burpa, ki je imel obsmrtno izkušnjo. Ta sedaj 22-letni mladenič študira in skuša živeti normalno življenje. Njegovo izkušnjo najdete v istoimenski knjigi, veliko pogovorov in pričevanj z njim in njegovim očetom pa je tudi na spletu.
Vmesni svet
Filmi pogosto raziskujejo idejo duše umrlega (ali nekoga v komi), ki pred odhodom v večnost tava v nekem vmesnem svetu med tukaj in tam ali pa se kar sprehaja po zemlji, viden le določenim izbrancem. Med najbolj poznanimi omenimo misteriozno dramo Šesti čut (1999), romantično dramo Duh (1990), romantično komedijo Kot v nebesih (2005), mladinsko dramo Če ostanem (2014) …
Ideja duše, ki takoj po smrti ali v komi ostane na zemlji in opazuje, spremlja, kaj se dogaja, ni povsem iz trte zvita, čeprav jo filmi marsikdaj napihnejo do absurda. Lahko pa so takšni filmi spodbuda vsem, katerih bližnji so v komi ali drugače neodzivni – da se še vedno pogovarjajo z njimi in jih spremljajo, saj nikdar ne vemo, ali nas morda še vedno lahko slišijo.
Božje okolje
Tak pristop k življenju po smrti ubere tudi po knjižni uspešnici Alice Sebold posneta mladinska drama V mojih nebesih (2009), postavljena v 70. leta preteklega stoletja. Umorjena 14-letna deklica Suzie Salmon (Saoirse Ronan) obtiči v vmesnem svetu med življenjem in smrtjo, ker čuti, da v življenju ni opravila vsega, kar je nameravala. Sprva misli, da se želi maščevati morilcu, a spozna, da ji do spokojnega počitka manjkajo običajne najstniške izkušnje, kot je prva zaljubljenost. Čeprav je v slovenščini naslov filma V mojih nebesih, pa nebes pravzaprav ne vidimo, temveč spoznamo “vmesni svet”, po katerem se potika duša umorjene deklice.
Posmrtno življenje v risankah
Zanimiv trend v zadnjih petih letih je tematika onstranstva, posmrtnega življenja v otroških animiranih filmih. Med letoma 2017 in 2020 so nastali kar trije.
Bežno se življenja po smrti dotakne animirani film Naprej (2020), postavljen v čudežni svet vil, škratov, čarodejev in podobnih bitij, v katerem brata vilinca skušata z urokom za en dan na ta svet pripeljati svojega pokojnega očeta.
Bolj pa se tej tematiki posvetita dva filma. Disneyjeva pustolovščina Koko in velika skrivnost (2017) temelji na mehiškem izročilu praznovanja vseh svetih. Na ta večer na poseben oltarček poleg cvetja in sveč položijo fotografije vseh svojih pokojnih bližnjih, saj verjamejo, da se vsak, kdor je na fotografiji, na ta večer lahko vrne na svet in sreča s svojimi še živečimi sorodniki. Čeprav risanka gane in ogreje srce, pa zelo poudarja, kako pomembno je, da se svojih pokojnih prednikov spominjamo – ne le za nas, temveč tudi zanje. Da jih naš spomin ohranja v onstranstvu. Kar je lahko sicer lepa spodbuda, da molimo za duše v vicah, obenem pa se moramo zavedati – in otrokom razložiti, da se duše v nebesih v resnici ne vznemirjajo, če se jih na zemlji ne spominjamo. Ob tem je vredno poudariti, da v sami risanki vse duše končajo na istem kraju, ne glede na njihovo življenje, česar kristjani ne verujemo.
Tudi najnovejša Pixarjeva risanka, Duša (2020), se dotakne posmrtnega življenja. Navdušeni glasbenik Joe, ki obožuje jazz, umre v trapasti nezgodi ravno pred večerom svojega najpomembnejšega nastopa. Njegova duša se znajde na izjemno dolgih tekočih stopnicah proti zaslepljujoči luči. To je precej dobra ponazoritev izkušnje tistih, ki so se že znašli na robu smrti. A Joe je odločen, da se vrne na zemljo in doživi ta najpomembnejši nastop, zato skuša pobegniti. Risanka se vsebinsko posveča predvsem vprašanju smisla posameznikovega življenja in kako ga najti. Čeprav samega posmrtnega življenja v risanki ne vidimo, pa je v zgodbi močno sporočilo, da to ni nekaj, česar se moramo bati, še posebej če smo živeli izpolnjeno življenje, ki je imelo smisel.
Prizori pekla in nebes
Film Življenje po življenju (1998) z Robinom Williamsom v glavni vlogi je pogosto spregledan biser. Nebesa, kamor po smrti pride Williamsov lik, zdravnik Chris, so prikazana kot kraj stalne blaženosti, kjer ni nič nemogoče, kjer ni nobene bolečine, vsi ljudje so ne le srečni, temveč kar ekstatični. Nekoliko v neskladju s sporočilom, da tam ni bolečine, je Chrisovo doživljanje trpljenja njegove vdove, ki ga neznansko pogreša. V filmu Chris potuje tudi v pekel, ki spominja na Dantejevo opisovanje pekla – duše, neudobno natlačene druga ob drugi, ves čas podoživljajo najbolj boleče trenutke svojega življenja. Film je vizualno, domišljijsko in tudi sporočilno bogat, vsekakor pa ogleda ne priporočamo otrokom.
Posmrtno življenje je v kratkih odsekih prikazano tudi v igranem filmu Fatima (2020). Trije mladi vidci so bili deležni videnja tako pekla kot vic in nebes. Kratki izseki, posneti na podlagi njihovih pričevanj, so vključeni tudi v film. Naj nam bodo njihova videnja spodbuda, da se trudimo priti v nebesa, in k temu spodbujamo tudi ljudi okrog sebe.
Celoten prispevek je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje, 5/2021.
