Sv. Bernard se je rodil na območju današnjega mesta Menton v Franciji ob koncu 10. stoletja in je svoje življenje posvetil alpskim skupnostim: ustanavljal je gorska zavetišča, ki so neštetim popotnikom pomagala, da so varno prečkali nevarne Alpe.
Zima je za večino med nami čas, ko uživamo v čudovitem gorskem svetu. Katoliški smučarji, pohodniki ali plezalci pa bodo gotovo zadovoljni, da nad njimi bdi sv. Bernard, zavetnik Alp.
Namesto razkošnega življenja šel za duhovnika
Sv. Bernard iz Mentone se je rodil okoli leta 996 v današnji francoski pokrajini Savoji. Odraščal je v plemiški družini in je bil zaželen snubec v najvišjih družbenih krogih. Namesto razkošnega življenja pa se je raje odločil za življenje v Cerkvi in pod vodstvom Petra, arhidiakona iz Aoste v italijanskih Alpah, je vstopil v duhovniški stan.
Bernard je več let oznanjeval evangelij v gorskih skupnostih. Kmalu je bil imenovan za stolnega arhidiakona v Aosti in je bil neposredno podrejen krajevnemu škofu. V svojem dolgem življenju – sv. Bernard je umrl leta 1081 v italijanski Novari – je delal čudeže in spodbudil številna spreobrnjenja, zaslovel pa je tudi po vlogi posrednika v sporu med plemiči v Severni Italiji.
Zavetišča za popotnike
Najbolje pa se sv. Bernarda spominjamo po skrbi za popotnike, ki so poskušali prečkati alpske prelaze, v časih, ko je bilo tam mogoče potovati zgolj peš, po ozkih stezah, vhojenih v dvometrsko snežno odejo.
Leta 1050 je sv. Bernard ustanovil samostan in zavetišče na najvišji točki alpskega prelaza, ki ga danes poznamo kot prelaz Veliki sv. Bernard, prek Peninskih Alp pa povezuje dolino Aoste v Italiji in švicarski kanton Valais.
Drugo zavetišče je bilo ustanovljeno nekaj let pozneje na prelazu v Savojskih Alpah, ki se danes imenuje Mali sv. Bernard. Obe zavetišči so upravljali kanoniki pod zavetništvom sv. Nikolaja iz Mire (zavetnika popotnikov), kar je odobril tudi papež.
Zavetišči sta bili v veliko pomoč neštetim popotnikom, saj sta nudili streho nad glavo, hrano in medicinsko oskrbo za poškodovane in ranjene na potovanju prek Alp. Kanoniki, ki so bili pri vzdrževanju zavetišč odvisni od darov, so pri delu uporabljali zveste pomočnike, pse bernardince.
Ti veliki in umirjeni psi so bili vzgojeni posebej za neizprosne vremenske pogoje v Alpah in so bili koristni pomočniki kanonikom pri reševanju popotnikov: nekateri so v svojem življenju izpod snežnih plazov rešili tudi po 40 ljudi. Bernardinci so prvič zabeleženi okoli leta 1690 na sliki italijanskega umetnika Salvatorja Rose.
Psi so danes videti malce drugače kot tisti, ki so reševali življenja popotnikov pred več stoletji, saj so pasmo “oplemenitili” s parjenjem s psi molosijci, da so bolje zadostili merilom pasjih razstav. Sodeč po starih zapisih pa so se tudi starodavni predniki današnjih bernardincev ponašali z značilno rjavo-belo dlako in krotkim značajem.
Zavetišči sv. Bernarda danes ne igrata več tako pomembne vloge kot v preteklih stoletjih. Ljudje, ki želijo prečkati Alpe iz Italije proti Švici, se lahko varno odpeljejo skozi 5.798 metrov dolg predor Veliki sv. Bernard, čudo sodobne tehnike, na obeh vhodnih oz. izhodnih straneh opremljen s protiplazno zaščito.
Toda sv. Bernard tudi danes ohranja svojo mogočno navzočnost v Alpah. Potem ko je bil leta 1681 razglašen za svetnika, ga je papež Pij XI. leta 1923 imenoval še za zavetnika Alp, danes pa je njegovo zavetništvo razširjeno še na alpske smučarje, deskarje, pohodnike in planince.
Po vsem območju Alp, od Francije do Italije, lahko najdemo znamenja in kapelice, posvečene sv. Bernardu. Zavetišče sv. Bernarda na švicarskem ozemlju (45.86918°N / 7.17109°E), ki ga upravlja okoli 35 kanonikov, pa med popotniki ostaja priljubljeno kot eno najstarodavnejših evropskih gorskih zavetišč.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
