“Beseda o križu je namreč tistim, ki so na poti pogubljenja, norost, nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč” (1 Kor 1,18). Občutek samopomilovanja načenja našo velikodušnost, škodi naši volji, krha odnose z drugimi.
Zlo se začne kotiti v srcu
Naša notranja dejanja pripravljajo pot našim zunanjim dejanjem: naša notranjost narekuje pravila našemu vedenju. Jezus nas precej neusmiljeno, včasih celo grobo opozarja, da moramo biti pozorni na svoj notranji svet: v človekovem srcu se namreč začne kotiti vsako zlo. Izkušnje to potrjujejo: če nismo previdni, hitro izgubimo nadzor nad svojimi dejanji; vse naše nizkotnosti se porajajo v naših mislih in prav misli moramo neusmiljeno nadzorovati.
Naše samopomilovanje se mora spoprijeti s stvarnostjo številnih bolnikov, ki se, pribiti na svoj križ, še znajo nasmehniti, potrpeti, opogumljati druge in je zato mogoče, da bodo nekoč ravno oni naša obsodba. Pametna vaja proti samopomilovanju je sestavljena iz treh korakov: ustaviti se, izpovedati se, darovati se.
Prvi korak: ustavi se! – Ozavesti svojo težavo, poskušaj globoko dojeti, kako smešno je tvoje samopomilovanje, in ukrepaj. Primer: ko se zbudiš slabe volje, ne sitnari, temveč se poskusi nasmehniti, brez strahu, tudi takrat, kadar si sam.
Drugi korak: izpovej se! – Ko se zaveš, da si zapletaš življenje, da vedno bolj padaš, zberi pogum in bodi iskren najprej s seboj, nato pa še z Bogom in z bližnjim.
Priznati, da smo se ujeli v samopomilovanje, je razumen in konkreten korak naprej. Ko samemu sebi priznam, da nergam, da imam “dolg nos”, s tem že prepoznavam negativnost v svojem obnašanju, se odzivam, zaznavam škodljive vplive na okolico. Izpovedati vse to Bogu je že molitev, ki ozdravlja, dejanje preprostosti in ponižnosti.
Izpovedati vse to drugim kaže na pripravljenost, da se iz tega izkopljemo, da preprosto in predano prosimo za pomoč. Pomeni odkritost in tudi zaupanje v druge. Je dejanje ponižnosti, ki nam bo zelo v pomoč. A tudi spoved se mora udejanjiti v nečem konkretnem. Najboljše zdravilo je, da izberemo neko obliko zadoščevanja, na primer velikodušno dejanje ljubezni, izpolnimo kako dolgočasno dolžnost z navdušenjem, uslugo, ki drugim zelo koristi.
Tretji korak: podari se! – To je najmočnejša metoda: da bi nam uspelo, je najpomembneje, da nas vodi močna spodbuda; lahko jih je tudi več, toda morajo biti primerne.
Najprimernejša spodbuda je, da ukrepamo zaradi poslušnosti Kristusu, da ga posnemamo, iz ljubezni do njega in do bližnjega. Vsakdanjim medsebojnim nasprotovanjem se ne da povsem izogniti. Logika nas spodbuja, da se naučimo z njimi ravnati čim bolj razumno; ne da od njih bežimo, ampak da se z njimi soočimo. Sprejemati jih je treba kot dragoceno priložnost, ki jo lahko obrnemo v svojo korist, v svojo osebnostno rast in krščansko dozorevanje.
Vsaka težava se lahko spremeni v veselje samo takrat, kadar jo izkoristimo za to, da razveselimo Boga; to pa se zgodi takrat, ko težavo spremenimo v dejanje ljubezni zanj, ko mu težavo darujemo z žarom, kot bi bila dar, skoraj s hvaležnostjo. Težava se bo hitro spremenila v veselje, ko jo darujemo za točno določen namen; ko jo namenimo za pomemben cilj, na primer za to, da bi kdo dobil nov pogum, da bi se komu osvetlil kak zaplet, za Božjo pomoč pri premagovanju kake svoje slabosti … Takrat se naša daritev poglobi in postane živa.
Pravi mir
“Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet” (Jn 14,27).
Jezus poudarja, da je njegov mir božanske narave. Radosti tega sveta so zelo površinske, nestalne, nedosledne. Kristusovo veselje pa je trdno, polno, človeka navdaja z globokim zadovoljstvom, odgovarja na najbolj intimne potrebe srca, ne zamajejo ga nobene človeške zadeve. Zemeljske radosti so malovredne, ker stanejo malo; Kristusovo veselje pa je vredno veliko, ker je bilo plačano z njegovo krvjo.
Za Jezusa je pomembno, da njegovo veselje sprejmemo in si zanj prizadevamo, saj je razpoznavno znamenje, pridržano tistim, ki mu sledijo; porodi se iz žrtvovanja, izvira iz resnih odločitev, ki nam jih Jezus lajša in pomaga uresničevati.
Nasprotno od tega pa se zemeljske radosti izogibajo bojev, zasledujejo lahkotnost, se naslanjajo na razne izraze sebičnosti: zasnovane so na zakonih zabave; vedno izkoriščajo našo šibkost in nas nagovarjajo, naj se odločamo po logiki osebnega zadovoljstva. Pri vsakem dejanju se vedno vsaj v podzavesti zatekamo k preračunavanju pridobljenega ugodja in se po tihem vprašamo: kakšne koristi bom imel od tega? Kakšno zadovoljstvo mi bo to prineslo? Kaj me manj stane?
Raje se pogumno naučimo biti hvaležni za svoje težave, tako bomo našli življenjsko veselje in tudi srečo. Hvaležnost pa zahteva globino, umirjenost, premišljenost in vero; zahteva ljubezen. Zahvaliti se za vse, kar nas stane, kar nas moti, kar nas rani, kar nas bremeni, kar nas utruja, pomeni izbrati srečo, ki nas dodatno spodbuja k neusmiljenemu boju proti sebičnosti in k vedno globljemu zorenju naše osebnosti. Zahvaliti se za vsakdanja nasprotovanja pomeni obvladovati neko stanje tako, da postavimo Boga na prvo mesto; pomaga tudi, da se naučimo umetnosti, kako modro uživati v vseh radostih, ki jih Bog seje po naši poti. In teh je ogromno!
Izbrati Boga pomeni izbrati veselje
Polnost veselja, ki izhaja iz naše poslušnosti Bogu, je sposobna izbrisati katero koli grenkobo na naši življenjski poti. V življenje kdaj pridejo res hudi trenutki, za katere težko najdemo takojšnjo in učinkovito rešitev: zato je odločitev, da bomo v vsaki okoliščini ohranili sozvočje z Bogom, izkušnja prave radosti. Izbrati Boga pomeni vedno izbrati veselje. Kdor živi za Boga, je izbral veselje. Božja moč in bratska pomoč sta dve zelo močni sredstvi proti malodušju in obupu.
Vzeto iz knjige Andrea Gasparina Skrivnost veselja, prevedel Igor Vojinović.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 71, številka 3.
