Svojo pripoved z bralci Aleteie deli Alenka Rak iz okolice Domžal, ki je življenje ni ravno vselej božalo. A danes živi spokojno in zadovoljno, saj je izpolnila že številne cilje, ki si jih je zadala. Zato pravi, da ji je “vsak dan podarjen”. Preteklost pa jo je kalila z ločitvijo staršev, materinstvom pri 16 letih, soočanjem s partnerskimi in vzgojnimi težavami, alkoholizmom v družini in tudi boleznijo, ki ima ime natanko takšno, kot je Alenkin priimek.
Najprej pa nas je zanimalo, kako je postati mama v prvem letniku srednje šole. “Za mojo nosečnost ni nihče vedel, vselej sem bila malo močnejša, otroka sem nosila v zadnjem delu telesa, imela široka oblačila, takrat je bila zima. Vedno pa sem imela zelo rada otroke,” začenja pogovor Alenka.
“Stokrat hvaležna Bogu, da nisem naredila splava”
Tudi pri njej seveda ni šlo brez pomisleka, ki se verjetno poraja skoraj vsem dekletom v njenem položaju: “Na začetku sem malce tuhtala, da otroka morda ne bi obdržala, ampak na srečo me je ta misel hitro minila. Stokrat sem hvaležna Bogu, da nisem naredila splava in sem otroka obdržala.”
Ura, ko je bilo skrivalnic konec
Na “tisti” dan je bila zimska, a sončna sobota leta 1991. Alenka je bila sama doma s staro mamo, brat in oče sta se odpravila v toplice. “Ko je prišla moja ura, sem poklicala staro mamo, ki je menila, da imam slepič.” To je bil trenutek, ko pa res ni bilo več časa za skrivalnice.
Šokirani stari mami je Alenka razkrila, da bo rodila: “Tedaj sta bila v vasi le dva telefona. Soseda je prihitela, povedala sem, da bom rodila. Peljala me je v ZD Domžale, od tam so me prepeljali v ljubljansko porodnišnico. Takoj sem rodila, ni bilo časa za nobeno birokracijo.” Petra je prišla na svet zdrava. A ker je bila Alenka mladoletna, iz porodnišnice pa – v obdobju pred mobilnimi telefoni – niso mogli doklicati ne njenih ne staršev njenega tedanjega fanta, ji je nekaj časa celo grozilo, da ji bodo otroka vzeli.
Iz šole k dojenčici na vsake štiri ure
Naposled so se stvari vendarle uredile. K njej sta prišla oče in mama, ki sta živela ločeno, a ostala v prijateljskih odnosih. “Ko sem rodila, se je mami vrnila k nam domov, da mi je bila v pomoč. Zelo hitro sem se vrnila v šolo. Izpustila sem le približno dva tedna. Brat me je hodil vsake štiri ure iskat v šolo, da sem šla dojenčico podojit. Mami je bila s Petro zjutraj, jaz pa popoldne. Veliko je pomagala tudi stara mama. V šoli sem imela privilegije, končala sem jo po običajni poti, se zaposlila in vzgojila hčerko,” ponosno in z nasmeškom pove Alenka.
Dodaja, da je ni zaradi otroka nihče nikoli omejeval. S tedanjim fantom, ki je bil prav tako še najstnik, sta se razšla, ker pač nista bila za skupaj, “čeprav je imel Petro rad in jo ima še vedno”.
Problemi, ki počakajo pri semaforju
Čez nekaj let so se nad družino začeli grmaditi črni oblaki. Zbolela sta tako stara mama kot oče, Alenka je ob bratovi pomoči skrbela za oba, seveda tudi za hčerko, ob tem pa je, jasno, hodila v službo. Sodelavke so se čudile, od kod ji zaloge energije. Takole jim je odgovorila: “Ko grem v službo, pustim v Dobu na semaforju svoje probleme. Za nazaj jih poberem.”
Ko zaslišiš besedo levkemija …
Ko je bila stara okrog 30 let, pa jo je doletela levkemija. Kako se je začelo? Že nekaj tednov se je počutila brez energije, utrujena, zaspana, brez moči. Hčerka si je zelo želela na morje. Alenka ji je ugodila, se oborožila s sumamedom in odrinili sta proti Vrsarju. Na plaži se je s kamenčkom skoraj neznatno urezala v podplat. Bolelo pa jo je tako zelo, da bi kričala od bolečin.
Imela je izjemno močne krče v želodcu, in sicer zaradi povečane vranice. Krči so postajali vse pogostejši in močnejši. Zmanjkalo ji je protibolečinskih tablet. Šla je k zdravniku. Ta jo je poslal na pregled krvi. Dogovorila sta se, da se vrne po izvid naslednji dan.
Ne jutri, ampak nemudoma
“Še isti dan pa me je klicala kolegica, ki dela v laboratoriju, da imam hudo zastrupitev krvi. Nato me je poklicala še medicinska sestra, naj pridem takoj. Odvrnila sem, da ne morem, ker sem v službi. Sledil je klic samega zdravnika, ki je dejal, da če ne pridem takoj, bo poslal reševalno vozilo. Potem sem videla, da je resno. Odpeljali smo se v Ljubljano,” se spominja.
Osebju je dejala, da gre najbrž za pomoto, naj znova vzamejo kri, da ji ni nič. Le krče ima.
Ni ji bilo jasno, zakaj med zdravniki in sestrami vlada takšna panika. Vmes so se očitno še zamešali izvidi, tako da ji je neki zdravnik dejal, da pri rezultatih ne vidi nobenih posebnosti.
A ko je ležala na postelji, je v ozadju slišala besedo levkemija. Ozrla se je in videla, da so vsi zdravniki obrnjeni proti njej.
“Videli so, da sem psihično na tleh. Poklicali so brata. Čakala sem na drugo mnenje, brat mi je to potrdil. Levkemija. Izkazalo se je, da imam hudo obliko. Niso me mogli spustiti domov, da bi povedala Petri. ‘Niti za minuto ne boste zapustili oddelka,’ mi je zabičal zdravnik. Petra je slišala pogovor med bratom in ženo, kaj se je zgodilo in kako hudo sem zbolela. Na spletu je o levkemiji prebrala same hudo težke zgodbe in prepričana je bila, da njene mamice iz bolnišnice ne bo več. Težko se je bilo pogovoriti z njo in ji povedati, da mi bo uspelo.”
V petek so dejali, da nedelje lahko ne bi dočakala
Naslednji dan je že težko gledala, govorila, v ustih so ji nastala afte. V 24 urah se je stanje drastično poslabšalo.
“Sprejeta sem bila na hematološki oddelek UKC. Spomnim se, da je primarij Pretnar, za katerega se je izkazalo, da je mož Petrine pediatrinje in res posebna, svetla oseba, poklical moje svojce. Bil je petek. Dejal jim je, da če ne začnemo kemoterapije takoj, nedelje ne bom dočakala. Bila sem slaba, ležala sem, jokala, sama sem bila v sobi. Imela sem sedem katetrov, vse se mi je vnelo,” opisuje neštete zaplete.
Rešitelj Matej in Mirova pomoč
Pred morda najhujšim jo je rešil specializant Matej: “Ta me je odklopil s kemoterapije in me odpeljal na žilni oddelek, ker je nekaj sumil. Napravili so ultrazvok in ugotovili, da imam katetrsko trombozo, strdek v žilah. Injekcije z zdravilom sem si nato dajala pol leta vsak dan po dve. Vprašanje, kam bi ta strdek prišel, če ne bi bilo tega gospoda.”
“Ves čas zdravljenja v bolnišnici me je obiskoval bolnišnični duhovnik Miro Šlibar, ki mi je bil v ogromno pomoč. Skupaj smo molili, imeli spoved. Tako meni kot moji soborki Betki, ki je žal bitko z boleznijo izgubila, je bil v veliko pomoč,” hvaležno dodaja naša sogovornica.
Zdaj ona pomaga drugim
Obupna finančna stiska
Prestala je tri cikle kemoterapij in presaditev kostnega mozga. Po zdravljenju so sledili pogosti pregledi, včasih je bila tako brez denarja, da ni vedela, ali bo imela za prevoz. A vse je šlo nekako naprej. Po dveh letih bolniškega odsotnosti se je vrnila v službo, ni se želela invalidsko upokojiti in biti ujeta med štiri stene. Delo opravlja za polovični delovni čas.
Partner na testu
“S Petro sva se oddaljili, potrebovala je svoj čas in hitro ga je našla. Resno sva se pogovorili. Ni se spremenila takoj, ampak se je. To je bistvo. Pozneje se je našla, šola ji je šla dobro. Spet sva našli stik. Morda je bila celo preveč zaščitniška do mene. Mojega novega partnerja eno leto ni sprejela: ni se pozdravila z njim, ni se pogovarjala. Zelo uporniška je bila. Še danes ne vem, kako je Boštjan to zdržal. A mu nikakor ni žal. Zlat človek je. Če bi mi dal pol tega, kar mi daje, bi bil še predober do mene. Vsa leta. Skupaj sva 13 let. Zdaj sta s hčerko velika prijatelja in zaveznika. Kot da ga je dala na test za eno leto.”
“Vidim, da je moja mami srečna. Srečna sem jaz, tako naj ostane,” so bile besede, pospremljene s solzami in objemom, ki so korenito spremenile Petrin in Boštjanov odnos. Na bolje, kajpak.
“Živimo, kot da je danes zadnji dan”
Zdaj je naša sogovornica tudi že babica. Še kar nekaj let ji manjka do abrahama, a ima odkljukane že številne življenjske cilje: “Ko sem zbolela, sem si rekla, da je moj edini cilj Petro spraviti do kruha. Na isti dan, kot je imela zagovor diplomske naloge, so jo klicali iz ene od verig trgovin, da je sprejeta v službo. Nato je prišla do redne zaposlitve. Tako sta bila izpolnjena dva cilja. Želela sem si še kakega vnuka. Zdaj imam vnukinjo. Moji cilji so izpolnjeni, zdaj mi je vsak dan podarjen,” se nasmehne.
In še nasvet bralcem, ki je izziv tudi za Alenko, saj se sebi prijaznega odnosa še vedno uči. Velikokrat ima ob nesporni urejenosti in veliki skrbi za dom in družino še vedno občutek slabe vesti, ko si očita, česa vse še ni naredila. Zato sporoča: “Pomagaj, kolikor le lahko, a ne jemlji si stvari preveč k srcu. Živimo, kot da je danes zadnji dan.”
