Bodo stalnica naše vsakdanjosti brezbarvni obrazi in brezokusni odnosi?

Saj veste, kajne, da pri Kani ne gre samo za vino: “Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani,” (Jn 2,1). Je pa ta žlahtna pijača odličen simbol za to, kar se je na njej zgodilo in kar se zgodi vsakomur, ki spusti v svoje življenje utrinek Božjega. Nekaj velikonočnega namreč, nekaj tretjednevnega.

Preberite še:Da bo naše naročje sčasoma postalo tudi Božje naročje

Vedno je tako, da se v življenje sčasoma prikrade utrujenost, izčrpanost, naveličanost, temu se ne moremo izogniti. In ne glede na to, ali do tega pride zaradi obilice dela, nesrečnih dogodkov, nerazrešenih stvari iz preteklosti, neuresničenih pričakovanj ali samo zaradi moreče rutine, je to vedno razlog za skrb. Zahteva našo pozornost. “Vina nimajo,” (Jn 2,3). Seveda govorim o utrujenosti v odnosih, ko vino, nekaj, kar “nam oživlja žile, srce razjasni in oko,” kot pravi Pesnik, ko nekaj, kar nam je (bilo) v veselje, poide in na mizo vsak dan dobivamo samo še vodo, tekočino brez barve in brez okusa.

Takšni brezbarvni obrazi, takšni brezokusni odnosi so vedno pogostejša stalnica naše vsakdanjosti, ljudje brez volje do življenja, ki so spoznali, da so v življenju samo še sužnji obveznosti, pričakovanj, odlokov in zapovedi, da nimajo nikakršnega veselja več, da samo še preživljajo dneve in noči. Pozabili so na svoje želje in hrepenenje, zanemarili svoje občutke. In postali kot suhi “kamniti vrči”, pripravljeni za izpolnjevanje dolžnosti.

Preberite še:Si našel Jezusa?

In tukaj pridemo do vina, junaka naše pripovedi. Kdor je imel kdaj opravka z njim, ve, da je vino veliko več kot le alkohol, je namreč nekaj porojenega iz ljubezni in dolgotrajnega človekovega dela in napora, a tudi in predvsem stvar dobrega občutka, navdiha, če želite. Navdih pa je iskra Božjega v človeku, od neznano kod prihaja vanj in naredi nekaj, česar človek po svoji pameti sam ne zmore.

“Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, ni vedel, od kod je. Strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli,” (Jn 2,9). Zato je treba za vino na mizi ob lastnem delu in trudu pustiti dovolj prostora tudi svojim občutkom. “Karkoli vam reče, storite,” (Jn 2,5).

Ni treba, da smo vedno dobre volje. Ni treba, da smo popolni, da smo vedno močni in neuničljivi. Lahko smo tudi žalostni in razočarani in lahko nas boli. Občutke, to Božjo iskro v nas, zaradi katere si želimo ljubljenosti, pozornosti, lepote, je treba poslušati. In slišati. Nekaj narediti. Potem voda postane vino. Potem se v mrtvilo vrne življenje. Veselje. Energija. Strast. Navdušenje. Tretji dan.

Preberite še:Bog vabi na svatbo, mi pa njegove posege v življenju večkrat razumemo kot grožnjo

In zanj je treba poskrbeti, za utrinek Božjega v svojem življenju, v svojih odnosih, za tisto, s čimer izstopimo iz splošnega hitenja in koristolovstva, za svatbo, torej za nenujno, nekoristno, ko imamo čas dobiti tisto, po čemer hrepenimo. Vzemimo si čas za molitev, za pogovor, za kavo, za sprehod. In ne za kakršnokoli od teh stvari, bodimo zahtevni. Življenje je prekratko, da bi pili slabo vino.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 71, številka 2.

Preberite še:“Res imam srečo, da sem spoznal svojo ženo”

Preberite še:Tekaški maraton je postal življenjska preizkušnja, iz katere je odšla kot zmagovalka

Preberite še:Zvezdnik filma Spiderman je zaupal odličen nasvet, ki ga je nekoč prejel