Ni nezanemarljiv podatek, ki ga ob vsem medprazničnem hrupu radi spregledamo, da je prvi dan novega leta zadnji dan božične osmine: dan, ko je bilo dopolnjenih osem dni in so dete obrezali in mu dali ime Jezus (Lk 2,21). Jezus – Božji Sin in Odrešenik – je na ta dan “uradno” prevzel ime, s katerim ga je ob oznanjenju napovedal angel in je bil kot prvorojenec obrezan: posvečen Bogu!
Zato se nikar ne čudimo vsem našim “novoletnim zaobljubam”, tem našim dostikrat smešnim poskusom, da se malo “obrežemo” in obrnemo nov list v svojem življenju. To je Božji zapis v moji notranjosti – pa čeprav na zunaj Boga nočem poznati ali ga celo zavračam – Božja spodbuda, da naj (vendarle) začnem na novo: naj “prevzamem” ime, s katerim me Bog Oče želi imenovati in klicati, in naj sebe in svoje življenje posvetim. Bogu!
Ta dan bi se torej morali počutiti – ne glede na vse, kar smo med osmino počeli in doživeli – kot po dobro opravljeni spovedi. Zdaj pa le pomislite, s kakšnimi občutki in v kakšnem stanju se zbujamo v prvo jutro novega leta.
Devet preprostih načinov, kako biti bližje Mariji:
In prav zaradi spovednega vonja ni nobeno naključje, da je ta dan tudi “dan miru”! Še najpomembneje pa je, da je to praznik svete Božje Matere.
In čeprav je Marija Kraljica – saj je dala življenje Kralju in Knezu, čeprav je mogočna Priprošnjica – saj je svetu dala Vsemogočnega, čeprav je Bogorodica – saj je rodila Božjega Sina … je vendarle zgolj Mati!
Mati, ki svojega sina – mene torej – drži v naročju na pragu pomembnih življenjskih sprememb in odločitev, hočeš nočeš zavitih v kopreno strahu (Lk 2,22-24). Mati, ki me obdrži v naročju tudi za ceno lastnega strahu ob prerokbah, ki napovedujejo žalost in bolečino (Lk 2,33-35). Mati, ki me uči, da naj vse, kar se mi godi in dogaja, ne le hranim in ohranim v svojem srcu, temveč tudi premišljujem (Lk 2,19). Le tako bom lahko kaj razumel. To pa je pogoj, da obrodim in dam sad (Mt 13,23).
Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat, januar 2020.
