Pogosto slišimo, da je božič družinski praznik, ko se zberemo skupaj. Pa vendar je stanje v mnogih družinah daleč od idiličnega. Veliko žensk med drugim poišče pomoč v enem od dveh materinskih domov pod okriljem Zavoda Pelikan – Karitas.
Njihov materinski dom na Škofljici je bil prvi materinski dom v Sloveniji, pozneje pa so odprli še lokacijo v Ljubljani. V obeh domovih letno poišče pomoč nekaj manj kot 20 žensk, nekatere s seboj pripeljejo tudi otroke. Vsaka ženska pa mora pred sprejemom priti na pogovor.
Zgodbe številnih uporabnic so pretresljive, hkrati pa so dokaz, da nikoli ne smemo obupati ne glede na prepreke, ki se nam sprva zdijo nepremagljive. Navsezadnje tudi Marija in Jožef nista ravno skakala od veselja, ko se jima je v “štali” rodil Jezus, Luč sveta, za katerega sta si gotovo predstavljala drugačne prve trenutke na tem svetu.
Pogovarjali smo se s socialnima delavkama Martino Lenarčič in Suzano Gliha Škufca, ki sta spregovorili tudi o prazničnem utripu v materinskem domu. V domu sta se zaposlili takoj po pripravništvu, Martina pred 17 leti in Suzana pred 18.
S kakšnimi težavami se posameznice zatečejo k vam?
Suzana: Pri starejših uporabnicah so ponavadi vzrok deložacije, veliko jih ne zmore več plačevati najemnine ali zapadejo v različne dolgove. Pa tudi zaradi nasilja, toda ne akutnega. Ko je nevarnost, da bi jim nasilnež sledil, jih usmerimo v varno hišo ali v krizni center.
Martina: Uporabnice prihajajo k nam tudi na pobudo centra za socialno delo, ker so se v socialni stiski zatekle k njim po pomoč. Tako jih oni usmerijo k nam, pa tudi v primeru, ko vodijo postopke glede ogroženosti otrok. V tem primeru jim materinski dom pomeni zadnjo priložnost pred morebitnim izvedenim ukrepom. V času bivanja v materinskem domu zelo intenzivno delamo z njimi, jih spodbujamo, spremljamo, vodimo. Poleg tega so običajno obravnavane tudi v drugih inštitucijah. Na koncu podamo socialno poročilo, v kolikor od nas to zahtevajo.
Pričevanje uporabnice
Andreja (ime je spremenjeno) je prišla v stik z materinskim domom, ko so ji odvzeli tri majhne otroke. Zaradi nasilnega partnerja je utrpela notranje krvavitve in končala v bolnišnici, kjer je preživela 10 dni. Andrejina mama zaradi šoka ni mogla ustrezno poskrbeti za otroke, zato jih je socialna služba začasno odvzela. Ko se je Andreja vrnila iz bolnišnice, je izvedela, da naj bi otroke tudi v bodoče namestili v rejništvo, kar jo je pretreslo.
Začela se je boriti zanje in privolila v to, da pride živet v materinski dom, kjer bodo otroci spet lahko živeli z njo. “Ko sem prvič prišla v materinski dom, sem bila šokirana, da me je življenje pripeljalo sem. Nikoli si nisem predstavljala, da bom kdaj v taki stiski. Življenje se mi je obrnilo na glavo. Po drugi strani pa sem spoznala veliko ljudi, ki so mi pomagali, da sem bolj samozavestna, saj prej nisem verjela vase.”
Z otroki so v materinskem domu pol leta. Otroci so vključeni v vrtec, Andreja pa se v tem času udeležuje najrazličnejših aktivnosti, ki ji bodo pomagale v nadaljnjem življenju. “Gre za dobro življenjsko podporo, da lahko živiš naprej in se naučiš nekih stvari.” Želi si, da bi našla zaposlitev, da bi se lahko z otroki čim prej vrnila domov in bi zaživeli lepše in mirneje.
Na neki način bi verjetno tudi Marija pred 2000 leti, če bi jo Jožef in starši zaradi nosečnosti odslovili, iskala pomoč. Ženskam, ki se znajdejo v najrazličnejših stiskah, verjetno ni lahko prositi za pomoč. Kaj doživljajo, s kakšnimi strahovi se soočajo?
Martina: Res je. V prvi vrsti se srečujejo z občutkom sramu, da jim ni uspelo, da niso dovolj dobre. Imajo zelo slabo samopodobo, nezaupanje do ljudi, ker so bile že tolikokrat razočarane, izigrale so jih osebe, ki so jih imele rade. Kar proces je, preden se odprejo. Najprej morajo vzpostaviti nek zaupen odnos.
Posameznica, ki pride k nam, ima dodeljeno strokovno delavko, ki od vseh zaposlenih najbolj aktivno dela z njo. Z vsako naredimo individualni načrt, v katerem so opredeljeni kratkoročni in dolgoročni cilji, ki jim sledimo. Skozi te razgovore se ženske tudi odprejo. Vse zaposlene smo zelo razumevajoče, tolerantne, čuteče, hkrati pa tudi strokovne, kar je zelo pomembno, da se uporabnice tukaj dobro počutijo. Ene se odprejo bolj, druge manj.
Ker smo zaposlene prisotne v materinskem domu vsak dan od osme do dvajsete ure, imajo uporabnice včasih občutek, da so stalno pod nadzorom. Vendar ni tako. Lahko povem na primeru, da je bila ena od uporabnic na začetku čisto zakrčena, napeta. Spraševala je, zakaj jo ves čas opazujemo, sprašujemo in si zapisujemo stvari o njej. Potrebnih je bilo kar nekaj pogovorov, preden je dojela, da mi nismo tukaj zato, da bi iskali napake, ampak da ji pomagamo in najdemo skupne trajnejše rešitve k njeni samostojnosti.
Suzana: Če povem še na enem konkretnem primeru: uporabnico, ki ima težave z alkoholom, je recimo najbolj strah, da bi spet zapadla v alkoholizem. Boji se, da ne bo zdržala, ko bo prišla neka preizkušnja. Ima strah pred tem, da jo bo hčerka zavrnila in da tega odnosa ne bo mogla popraviti. Tudi pri drugih uporabnicah se kažejo strahovi glede zavrnitve njim bližnjih ljudi. Če bi imele neko prijateljsko in družinsko mrežo, ki bi funkcionirala, najverjetneje ne bi potrebovale pomoči materinskega doma. Želijo si lepih, pristnih odnosov z družino. Večkrat pa so ti odnosi tako porušeni, da je treba vse začeti na novo.
V 18 letih sem doživela že kar nekaj pozitivnih zgodb, ko so ženske iz popolne zavrnitve spet vzpostavile odnose z bližnjimi. Neka punca je zanosila ob koncu najstniških let in ji je družina obrnila hrbet. Ko je rodila, so se z družino srečali in jih je otrok spet povezal. Odnos je spet začel rasti in se oblikovati. Ob tem se tudi pri nas pojavijo lepi občutki.
Pri mlajših ženskah z otroki je prisoten strah, da niso dovolj dobre mame. Kadar so že vodeni določeni postopki za zaščito otrok pri centru za socialno delo, je marsikatera mama v dvomih, ali dela prav, da bo obdržala oz. dobila nazaj otroke.
Martina: Ko nekaj let pozneje kje v mestu srečamo kakšno nekdanjo uporabnico, jih je zelo lepo videti, mnoge prav zacvetijo, osebnostno zrastejo. Povejo, da tudi če v materinskem domu niso bile vedno najbolj zadovoljne, ker so morale intenzivno delati na sebi, zdaj vejo, da je bila to prava pot. Vsako leto marca imamo tudi tradicionalno srečanje z vsemi, ki so v preteklem letu zaključile bivanje v materinskem domu. Povejo, kako so, pripravimo kakšno predavanje oz. delavnico.
Kaj pa najbolj potrebujejo – gre za osnovne materialne stvari ali nekoga, ki jih posluša, sliši in jim stoji ob strani?
Martina: Da imajo oboje. Prvo, da imajo varen prostor, kamor se lahko umaknejo, in da imajo ob sebi nekoga, ki jih razume in jim stoji ob strani. Mlajše punce potrebujejo neke vrste mamo, ki jih posluša in potolaži, ne pa samo obsoja, kaj je narobe naredila, in jo sprejme takšno, kakršna je.
Suzana: Pomagamo jim z materialnimi stvarmi, osnovna živila in higienske pripomočke imamo vedno na zalogi, potrebujejo pa tudi slišanost in sprejetost. Morda celo po dolgem času spet doživijo, da so sprejete take, kot so. Tega od prej niso navajene.
Veseli pomoči
S katerimi veščinami opremite uporabnice, da lahko pozneje zaživijo samostojno in spremenijo svojo preteklo neugodno življenjsko situacijo?
Suzana: Pri nekaterih je velik problem samospoštovanje, ker do sedaj v nekem partnerskem odnosu ali v družini niso bile deležne spoštovanja niti pohvale. Njihova samozavest je čisto zbita. Na to temo pripravimo socialne delavnice, priredimo vsebino po kakšni knjigi ali priročniku, da je razumljiva tudi za uporabnice, ki so laiki na tem področju. Od posameznice do posameznice je odvisno, kako nam uspeva. Pomagamo jim tudi na področju funkcionalne pismenosti, pri izpolnjevanju najrazličnejših obrazcev za koriščenje pravic, ki so jim na voljo, pri vpisu otroka v vrtec, šolo, pri pisanju prošenj za zaposlitev in podobno.
Kako se spremeni njihovo življenje, ko zapustijo materinski dom? Katero zgodbo, ki se vas je v teh letih najbolj dotaknila, bi izpostavili?
Martina: V spominu mi ostaja izkušnja poroda ene od uporabnic v materinskem domu. Otrok je bil že na svetu, ko so prišli reševalci. Oba so odpeljali v porodnišnico, kjer pa je bilo z njima vse v redu.
Suzana: Meni na misel prihaja zgodba gospe, ki je v Slovenijo prišla kot plesalka. Svojega otroka je pustila v porodnišnici in se že prej odločila, da zanj ne bo mogla skrbeti, saj ni imela stanovanja in pogojev, otrokov oče pa ni prevzel odgovornosti. Ko ni imela kam iti, je prišla k nam. Zelo smo sodelovali s centrom za socialno delo. V tem času se je odločila, da bi poskusila poskrbeti za otroka, ki je v tem času šel že v rejništvo. Vsi smo jo pri tem zelo podpirali.
Spomnim se, kako sva hodili na obisk k rejniški družini, kjer je bil otrok nastanjen, zraven sva bili na vsakem pomembnem zdravniškem pregledu. Vmes je tekel postopek, da bi otroka dobila nazaj. Spomnim se dneva, ko so poklicali s centra za socialno delo, da lahko mama otroka končno odpelje v materinski dom in zaživi z njim. Čeprav je bilo na začetku kar nekaj dvomov, kako se bo počutil otrok, sta se z mamo takoj zelo lepo povezala. Gospa je zelo lepo funkcionirala kot mama in smo bili nanjo zelo ponosni.
Martina: S to mamo imamo tudi po desetih letih še vedno stike.
Koliko časa uporabnice ostanejo pri vas?
Suzana: V povprečju nekje osem mesecev. Lani so zaradi epidemioloških razmer ostajale dlje, ker niti niso mogle hoditi na oglede podnajemniških stanovanj. Nekaterim smo podaljšali bivanje do enega leta ali dlje, ker čakajo na stanovanje. Pred kratkim smo imeli tudi gospo, ki je bila pri nas dva meseca, potem pa je šla, ker smo že vnaprej vedeli, da bo mož prišel iz zapora in bodo kot družina potrebovali stanovanje. Res je delala na tem, da bo dobila stanovanje.
Koliko časa pa jih spremljate?
Martina: Ko odidejo od nas, smo prvo leto kar v stikih. Na nas se, v večini primerov, v tem času obračajo po materialno pomoč in tudi po psihosocialno podporo. Pozneje nam nekatere pišejo ob praznikih ali nas pokličejo. Stik ohranjamo s posameznicami, ki si tega same želijo. Smo pa zelo vesele vsakršne pozitivne zgodbe, saj te zelo dvignejo, dobiš potrditev, da delaš prav.
Kako v obeh domovih kljub vsem izzivom v pričarate praznični utrip? Imate morda kakšne posebne običaje?
Martina: Naše praznovanje se začne že v začetku decembra, zaposlene skrbno čez celo leto pripravljamo Miklavževa darila za uporabnice in njihove otroke. Ponavadi so nas vedno prišli obiskat prostovoljci Marijinega dela, pripravili so srečanje, ki ga zdaj že dve leti ni zaradi epidemije. Prvi dogodek pa je okraševanje obeh hiš.
Postavimo tudi jaslice, ampak tukaj so nastanjene uporabnice različnih kultur in veroizpovedi, zato je intenzivnost priprav odvisna tudi od skupine. Ponavadi med prazniki tiste, ki imajo to možnost, odidejo k svojim družinam, v domu ostanejo le tri ali štiri, zanje pa je v tem času kar težko.
Suzana: Nobeni ne želimo vsiljevati praznovanja in navad, ki se morda razlikujejo od njihovih. Tudi tiste iz drugih kultur sicer rade sodelujejo pri postavljanju jaslic, peki potice, piškotov. Ko je bilo zanimanje večje, pa smo že v adventu organizirali kakšno duhovno ponudbo.
Kako božič nagovarja vas?
Suzana: Meni osebno pomeni luč, začetek nečesa novega, dobrega, in pa seveda čas za družino. To je tisto, kar največ pomeni – da se lahko družina zbere brez obveznosti, hitenja in vsakdanjih opravkov, ki nas priganjajo vse druge dni v letu. Lahko se v miru usedemo, pogovarjamo, zmolimo ob jaslicah in jih občudujemo še dolge tedne.
Martina: Tudi meni to pomeni čas za družino, ker med letom stalno nekam hitimo. Doma smo še vedno zelo tradicionalni in jaslice pripravljamo na božični večer. S smrečico smo letos že pohiteli. Na sveti večer blagoslovimo hišo, gospodarsko poslopje, molimo rožni venec, poslušamo in pojemo božične pesmi, gremo k polnočnici. Praznični čas preživimo v miru, brez obveznosti in hitenja.
