V svetu, v katerem moramo biti ves čas v redu, odlični in uspešni – in hkrati vemo, da to ni mogoče – je edina mogoča pot vzdrževanja dobrega mnenja o sebi in spodobnega videza, da se pač delamo, da je v nas in okoli nas vse “v redu”.
Čeprav ni. Naš svet ni pravičen, poln je krivic in hudega. In ne, tako ni šele v zadnjem času, ko se tega mogoče končno malce bolj zavedamo, tako je že dolgo. In ne, krivic ne povzročajo samo drugi in ne samo nam, tudi sami imamo krvave roke, vsak po svoje.
Kesanje
To je Janezovo oznanilo (Lk 3,7-9): ni vse v redu. In to sproži vprašanje množic: “Kaj naj storimo?” (Lk 3,10). Zelo dobro vprašanje. Ker bi se lahko na Janezovo oznanilo odzvali npr. z zanikanjem ali celo z nasiljem. To vprašanje se namreč ne more roditi, če pred njim ni iskrenosti, odgovornosti in potem tudi kesanja.
Tega pa kot družba kakor da ne zmoremo več, iz sebe smo ga izgnali, ko smo ga prepoznali kot oznanjevalca lastne šibkosti, ranljivosti, nepopolnosti. Bolečina, ki se rodi ob kesanju, nam je neznosna, zato ga ne maramo, bolečina, ki je tako pogosto najboljši zdravnik, ker nas sili, da nekaj popravimo, pozdravimo, potolažimo.
Vsakomur dati njegovo mesto v družbi in v svojem srcu.
Pa ne govorim o potrebnosti kazni oziroma bolečine, temveč o občutljivosti. Kazni ničesar ne popravijo, pozdravijo, potolažijo, če ne razumemo, da smo nekaj naredili narobe, če se v nas ob tem nič ne zgane. Treba se je torej najprej nehati sprenevedati, da je vse v redu, če ni. Dopustiti si bolečino ob tem, kar sem storil. Dopustiti si, da se prepoznam kot nepopoln človek, ki dela napake. Dopustiti si jok. Potem lahko kaj postane drugačno.
Ljubezen
Potem pa sami od sebe pridemo do vprašanja: “Kaj naj storimo?” Ker v sebi zaradi kesanja spet čutimo ljubezen. In želimo nekaj storiti.
Janezovi odgovori na to vprašanje so za vsakogar drugačni, a vselej zelo konkretni. Množicam reče: “Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori prav tako.”
Cestninarjem: “Ne terjajte nič več, kakor vam je ukazano.” Vojakom: “Nikomur ne grozite in nikogar ne izsiljujte, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo” (Lk 3,11.13.14). Vsakemu pove svoje, a vendar nič kaj posebnega, nobena nemogoča naloga ni odzvati se na lastno kesanje. Samo živeti pravično.
Kajti pravičnost je prvi korak, s katerim se začne med nami graditi Božje kraljestvo, s katerim se “pripravi pot Gospodu” (Lk 3,4). In to je pot, po kateri se začnejo stvari urejevati, se spravljati v red in harmonijo med ljudmi: najprej dati vsakomur, kar mu pripada, nič več, a niti nič manj. Vsakomur dati njegovo mesto v družbi in v svojem srcu. Kajti kjer je prostor za človeka, je prostor tudi za Boga.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 50.
