Da je obljuba resna stvar, sem se zavedala že v otroštvu. Neizpolnjena obljuba me je vedno užalostila, zdelo se mi je, da se mi je zgodila krivica.
Kot žena in mati sem se večkrat znašla na drugi strani – moji najbližji so mi izrekali iste besede, kot sem jih nekoč sama drugim. “Mami, obljubila si,” sta me včasih opomnili hčerki. Sklonila sem glavo in priznala, da nisem zmogla ali znala izpolniti obljubljenega. Tudi tolažba, da je brez tega enako dobro, ni zalegla. Da obljuba dela dolg, sem se še prav posebej zavedla takrat.
Večina človeških obljub napoveduje svetlejšo prihodnost. Zdi se, da realnost življenja ne privlači, jutrišnji dan bi nam lahko prinesel mnogo več. Nekoč bo vse drugače, si obljubljamo – lepše, privlačneje, pravičneje.
Vprašanje, kaj je narobe s sedanjostjo in z minevajočim trenutkom, pa navadno ne najde jasnega odgovora. Saj je še kar dobro, največkrat slišimo, ampak lahko bi bilo tudi boljše. In spet sledi nova človeška obljuba.
Gospodova obljuba pa je večna – pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek – nas spodbuja. Prosi, išči, trkaj, izroči in zaupaj, slišim njegov glas.
Priznam, nisem skromna v svojih prošnjah, nešteto jih je. A ko jih izrečem, zaupam brez pomisleka, kajti vem, da Gospodova obljuba zagotovo drži. Ne vedno tedaj, ko to pričakujem, ampak ob svojem času.
Gospod ne odlaša glede obljube, kakor nekateri mislijo, da je to odlašanje. Ne, le potrpežljiv je z vami … Mi pa po njegovi obljubi pričakujemo nova nebesa in novo zemljo, v katerih biva pravičnost.
Avtorica prispevka je Tanja Mlakar, žena, mama in babica.
Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat, december 2020.
