Ženska ženski – žena, mati, ustvarjalka Ana Fajdiga
Ana Fajdiga je žena in mama 14-mesečni deklici. Po poklicu je profesorica slovenščine, vendar ne dela kot učiteljica. Izjemno rada hodi v naravo in občuduje njene lepote. Običajno si prepeva, rada prebere dobro knjigo, predvsem pa rada ustvarja. Tako že skoraj pet let živi in jo izpolnjuje tudi ustvarjanje pri Ustvarjalnici Luiza.
Začela je z izdelavo uhančkov, vendar jo pot vodi marsikam. Letos je pripravljala adventne venčke, v tem času pa so iz tiska prišle tudi božične voščilnice. Pred tem jih je risala ročno, vendar pa ji zdaj za to zmanjkuje časa.
1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi? Obožujem sobotna jutra, ko se skupaj pocrkljamo v postelji in v miru pozajtrkujemo, posebej če se nam nikamor ne mudi. Če ob skodelici kave lahko prelistam ali celo preberem kaj iz časopisa, je to vrhunski začetek vikenda.
2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete … Uf, ponavadi nisem najbolj navdušena nad svojim jutranjim videzom, ampak ko si popravim frufru, je že bolje. Včasih je zjutraj moje ogledalo kar mož, ko mi pove, da sem ljubka. 😊
3. Biti urejena je za vas pomembno, ker … Ko se uredim, se počutim dobro v svoji koži, zacvetim. Posebej če to opazi mož. 😉 Sicer pa se mi zdi, da s svojim oblačenjem in urejenostjo lahko veliko povemo svetu. Na neki način s tem drugim kažemo odnos do sebe in svojega telesa. Čeprav doma večinoma nisem urejena, mi včasih uhani, maskara ali parfum pomagajo biti boljše volje in lažje sprejemati izzive, s katerimi se spopadam.
Fotografija je last Ane Fajdiga.
4. S čim, kje in kako se duhovno napolnite? Kadar utegnem, preberem dnevno Božjo besedo ali kakšno duhovno misel. Sicer pa že nekaj časa želim na duhovne vaje v tišini, tam pridem v stik s Temeljem, od katerega črpam moč za naprej.
5. Že med študijem ste začeli s svojo Ustvarjalnico Luiza. Od kod ideja za ime in kaj želi Luiza prinesti v svet? Kako vas to delo bogati? Z možem, takrat še fantom, sva ime iskala po seznamu imen, ki bi bila relevantna za mojo ustvarjalnico. Luiza se nama je zdela zanimivo ime, táko, ki si ga človek lahko hitro zapomni.
Moja ustvarjalnica predvsem nosi svetu preprostost in unikatnost. Začela sem s tem, da sem želela izdelke cenovno približati študentom, temu poskušam slediti, čeprav zadnje čase od tega tudi odstopam. Predvsem pa sledim sebi in motu manj je več. Z Luizo se ukvarjam, kolikor mi čas dopušča, zato je včasih več, včasih manj sadov. Največje veselje je, ko se ljudem zasvetijo iskrice v očeh, ker so jim moji preprosti izdelki tako všeč. Takrat dobim zagon za naprej, da ne obupam.
6. Sodelovali ste tudi z revijo Mavrica. Ali to še počnete? Kakšen izziv je bil to za vas in kaj vam je to delo dalo? Na Mavrici sem kot študentka pomagala predvsem v uredništvu, nisem pa pisala zgodb ali pesmi. Zame bi bil to verjetno kar izziv. Sem pa v tem času ogromno prejela ‒ spoznavala sem delo kvalitetnih slovenskih pisateljev in ilustratorjev. Ob tem delu sem spoznala, da niso vsa besedila ustrezna za otroke in da so kvalitetne zgodbe in pesmi izjemnega pomena zanje.
Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.