Tako kot otroci tudi jaz vsako leto komaj čakam 6. decembra. Veste, pri nas doma smo živeli bolj skromno, le nekajkrat na leto sem dobil več stvari. A ob svetem Miklavžu je bila tudi največja miza premajhna za vse dobrote: bomboni, čokolade, legokocke, avto na daljinsko upravljanje … Nekoč sem dobil tako hitre superge, da sem bil pri športni vzgoji z njimi vedno prvi. 🙂
Sveti Miklavž nas uči dobrote. Lepo je sprejemati, a lepo tudi podarjati. Le odprta dlan lahko kaj sprejme in podari. Za dobroto moramo imeti tudi oči. Stisko moramo opaziti. Čut je treba imeti, da opaziš in osrečiš tistega, ki ga drugi ne opazijo, in mu podariš lepo besedo, naklonjenost, vlogo v družbi.
Po drugi strani pa nas prejemanje uči ponižnosti. Zakaj? To vam razložim v vlogu.
