Vsi smo soočeni z enakimi težavami, nevšečnostmi in strahovi, ki nam jih povzroča covid-19. Dobili smo “skupnega sovražnika”. Obstaja karkoli, kar bi v teh časih pomirilo porajajočo se tesnobo in občutek negotovosti?
Elisabeth Lukas in Reinhardt Wurzel nam v knjigi Pandemija in duševnost ponujata kar nekaj možnosti, ki nas bodo branile pred temi občutji in iz nas potegnile boljšo različico sebe.
Hvaležni za …
Bodimo hvaležni za to, da živimo v letih blaginje – smo materialno preskrbljeni, imamo zdravstveno oskrbo, visok tehnični standard, cvetoče kmetijstvo. Ne jemljimo vsega tega za samoumevno. Kolikor bolj se pritožujemo in smo v strahu, da se bomo okužili z zloglasnim virusom, tem bolj se bo naša imunost slabšala. Črnogledost vodi v depresijo in anksioznost.
Iz zakaj v kako?
Dobro se je zavedati, da sta v kriznih razmerah najpomembnejši zmožnost prilagajanja in premagovanja samega sebe. Kdor to uporabi, lahko v večji meri nadzoruje svoja čustva in potrebe. Bodisi oseba živi v različnih okoljih bodisi v neugodnih okoliščinah, zmore zaradi veščine prilagajanja ohraniti umirjenost.
V nasprotnem primeru se lahko le razburja in si škoduje. Bolj konstruktivno je poiskati načine, kaj iz danih okoliščin narediti.
Naj se naš “jaz” odpre “ti”-ju
Ljudje, ki so iz kateregakoli razloga zaskrbljeni, naj poskrbijo za duhovno (in ne gmotno) oporo. Duhovnost je povezana s tem, kakšen odnos imamo do vrednot.
Ne bomo zgrešili, če bomo vedno skrbeli za to, da bomo razdajali iskreno in pristno ljubezen nekomu ali nečemu. Ta ljubezen, ki spodbuja pritok moči, nas usposobi, da premagujemo skušnjave, prenašamo žrtve in se suvereno soočamo s krizami.
Pokažimo, kdo je šef
Trdovratne strahove je včasih mogoče pretentati s humorjem. Seveda obstajajo situacije, pri katerih smeh ni na mestu. A kljub temu se človeku ni treba podrediti duševno-čustvenim nihanjem. Tudi v kaosu ponorelega sveta se moramo zavedati, da smo “šefi” čustev mi sami, najsi gre za izpade jeze, pritoževanje, strah ali zasvojenosti.
Najti smisel
V času pandemije zlahka pride do tega, da sovpadeta stiska in dolgčas, ki lahko v človeku sprožita nasilno ravnanje, malodušje, poseganje po alkoholu in drogah, pa tudi samomorilno vedenje. Iz vsega tega nas lahko iztrga klic smisla.
Takoj ko ljudje začutijo, da so za nekaj pomembnega nujno potrebni oziroma poklicani, da ravnajo odgovorno za skupno dobro in dejavno sodelujejo pri zagotavljanju človeka vredne prihodnosti, se rešijo negativnih občutij in dosežejo ravnovesje.
Da bi ugotovili, kako priti do te točke, kjer najdejo stik s svojim notranjim glasom, ki jih varuje pred nepremišljenostjo in preobčutljivostjo, se morajo ljudje umiriti v tišini. Takrat lažje zaslišimo opomin k razumnosti in zmernosti.
Vklopimo domišljijo
Če se zaradi stresa pojavijo blažje motnje oz. nevroze, je dobro občasno preverjati svoja stališča v smislu: “Je moje stališče res pravilno? Ali se morda motim?”
Dobra vaja je tudi ta: zaprimo oči in si predstavljajmo, da smo deset let starejši. Iz tega časovnega obdobja poglejmo na sedanjost in vmesno obdobje. Koga zagledamo? Si želimo biti taka oseba, kot si jo ogledujemo v tej domišljiji? Kaj bi raje bili?
Je “zob za zob” res najboljša izbira?
Pri vsaki stiski in bolečini imamo na voljo več možnosti, kako se bomo odzvali. Če nas nekaj ali nekdo frustrira, mu lahko vrnemo milo za drago. A tu zmagovalcev ni. Lahko se odločimo tudi za beg in samouničevalnost, npr. depresijo ali omamo.
Ena od reakcij je, da frustracijo stresemo na napačno osebo. Če ta oseba ravna enako in se iz frustracije znese nad tretjim, potem trpljenje poraja novo trpljenje. Pojavi se verižna reakcija.
Obstaja pa tudi četrta možnost. Udarec usode lahko sprejmemo pokončno in dostojanstveno. Presežek moči zagotovo najdemo v svojih bioloških “frustracijsko-agresivnih zalogah”.
Sunek energije, ki nam ga narava pošlje ob frustraciji, usmerimo v trdno odločenost, da trpljenja ne bomo podaljševali, temveč ga bomo preoblikovali v veličasten dosežek, ki nas plemeniti, druge pa varuje. Kako to storimo? Pobrskajmo po sebi in zamisli bodo zagotovo prišle.
