Znano je, da je bil papež Janez Pavel II., imenovan tudi “božji atlet”, že od mladih let navdušen športnik. Ko je nato postal škof in kardinal, svoje ljubezni do športa ni opustil in tako je ostalo tudi potem, ko je bil izvoljen za papeža.
“Papež Janez Pavel II. je govoril, da je vsak težaven in utrudljiv vzpon nagrajen z možnostjo, da se dotaknemo in izkusimo Boga,” v svoji knjigi z naslovom Papež Wojtiła in stražar spomni njen avtor, general Enrico Marinelli, ki je bil 15 let odgovoren za varovanje Janeza Pavla II. med njegovimi premiki na področju Italije.
Varovati Janeza Pavla II. je bila včasih misija nemogoče. Znano je, da je imel papež od svoje mladosti poleg plavanja in vožnje s kajakom zelo rad gore. Po njegovi izvolitvi na sedež svetega Petra ga ta ljubezen nikakor ni minila.
Nasprotno, treba je bilo sprejeti posebne ukrepe, da se je ta atlet v beli sutani lahko še naprej ukvarjal s priljubljenimi športi. Kako je torej omenjeni telesni stražar to dosegel?
Atlet v beli sutani
Janez Pavel II. je, kolikor pogosto je mogel, pobegnil v gore. Izbiral je zahtevne poti in pogosto svoje varnostnike puščal daleč za seboj.
Preden je bil izvoljen za papeža, je ta veliki ljubitelj gorništva in smučanja živel v Krakovu, 100 kilometrov od Tater, kjer se je tema dvema športoma lahko redno posvečal. Glede italijanskih vrhov pa se je že takoj odločil, da bo tam poiskal točke in kraje, kjer se bo počutil kot doma.
Enrico Marinelli pojasnjuje, da se je kaj hitro navdušil nad kraji, kot so na primer Adamello, Lorenzo, Gran Sasso in dolina Aoste: “Snežno bel sneg tamkajšnjih krajev je dobro skrival papeževo belo sutano,” se spominja. Vsi ti njegovi pobegi so bili tajni in zanje so vedeli le njegovi najožji varnostniki.
Ko je sveti oče rekel, da želi nekaj dni preživeti zunaj Vatikana, so vsi spontano pomislili na njegovo letno rezidenco v Castel Gandolfu, a za Janeza Pavla II. je “zunaj Vatikana pomenilo oddaljene, umaknjene in po možnosti divje kraje,” pojasnjuje Enrico Marinelli v svoji knjigi.
Marinelli je takrat poskrbel za varnostni nadzor v regiji s pomočjo lokalne policije. Ko so zavarovali območje, so poskrbeli za najvišjo raven diskretnosti. Niti tamkajšnji prebivalci niso vedeli, da bo papež obiskal njihove kraje. Z avtom so ga odpeljali do vznožja gore ali izhodišča planinske poti. “Običajno je bilo to ob torkih, ko je imel papež dokaj prost dan,” piše Marinelli.
Čas za obnovo in izkušnjo Boga
“Tega nisem bil vreden,” je nekoč poln hvaležnosti do svojih varnostnikov dejal papež, ko se je vračal s skrivnega pobega v gore. “K meni je prišel ves srečen, hkrati pa mu je bilo nerodno,” se spominja Enrico Marinelli.
Kljub temu je sveti Janez Pavel II. sprejel dejstvo, da je vsaka podobna odprava vključevala delovanje varnostne službe. Po poskusu umora 13. maja 1981, ko je grožnja s smrtjo postala resničnost, je vsak odmik od ustaljenega protokola predstavljal tveganje in hkrati izziv.
Vendar je Janez Pavel II. resnično potreboval trenutke osamitve in športne aktivnosti. Pozimi je potreboval smučanje in v drugih letnih časih gorništvo. Njegovi osebni varnostniki so ga razumeli in so mu bili vsi pripravljeni pomagati pri uresničitvi skrivnih pobegov. Ti so papežu nedvomno pomagali doživeti enega najdaljših pontifikatov v zgodovini.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
