Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pet, 29. marca |
Aleteia logo
Duhovnost
separateurCreated with Sketch.

Vsakodnevno poljubljanje poročnega prstana prinaša poseben odpustek zakoncem

MARRIAGE

MNStudio | Shutterstock

Aleteia Brazilija - objavljeno 08/11/21

O tem je spregovoril papež Janez XXIII., da bi zakonca odkrila pomen predmeta, ki ga nosita na prstu

Leta 1960 je poljski avtor Andrzej Jawien v katoliškem mesečniku Znak objavil gledališko dramo Zlatarjeva delavnica. Za tem neznanim imenom je stal bodoči papež Janez Pavel II., Karol Wojtyla. Nadvse lepo delo, ki se vrti okoli zlatarske delavnice in poetično pripoveduje tri zgodbe, ki nam omogočajo premišljevanje o zakramentu poroke.

Zlatar je glas Božje previdnosti, ki posreduje, da razkrije vest protagonistov, vodi njihovo pot in jih opomni na dobro usodo, ki se že začenja razkrivati ​​z možnostjo poroke. Delo vsebuje veliko kratkih dialogov. Avtor vso svojo pozornost namenja zakoncem, kar je bila pozneje tudi ena od značilnosti njegovega pontifikata.

Teža poročnega prstana

V nadaljevanju vam predstavljamo dialog med Anno in zlatarjem. Anna je v tem trenutku razočarana in utrujena od svojega zakona:

“Nekega dne, ko sem prišla iz službe in šla mimo zlatarja, sem si rekla: Svoj poročni prstan bi lahko prodala, zakaj pa ne? Stefano ne bi opazil, zanj skoraj nisem več obstajala. Mogoče me je prevaral, ne vem, ker me njegovo življenje ni več zanimalo. Bil je ravnodušen do mene. Včasih je po službi igral karte, po pijači je prišel domov zelo pozno, ne da bi spregovoril, in če bi jaz kaj rekla, bi le tiho nekaj zamrmral.

Tokrat sem se odločila, da stopim k zlatarju. Zlatar je pogledal poročni prstan, ga dolgo tehtal na dlani in me pogledal v oči. Potem je dešifriral datum, zapisan na notranji strani prstana. Še enkrat me je pogledal v oči in ga dal na tehtnico …

Nato je rekel: ‘Ta prstan nima nobene teže, igla je vedno na ničli in iz njega ne morem izvleči niti enega samega miligrama zlata. Vaš mož mora biti živ; v tem primeru noben od obeh prstanov nima teže, le oba skupaj nekaj tehtata. To posebnost ima zlatarska tehtnica, ki ne tehta kovine same, temveč vse za človeka in njegovo usodo.V zadregi sem vzela prstan in brez besed odšla iz delavnice.”

Lepota poroke

Sveti Janez Pavel II. je znal čudovito izraziti lepoto zakona tudi v drami bolehnega razmerja. Zavezništvo je znak naše neločljive enotnosti. Za vedno. Združena z isto usodo. Naša vrednost je povezana z vrednostjo nekoga drugega. Naše odrešenje je povezano z odrešenjem nekoga drugega.

Duhovnik, ki nosi mašni plašč, se med drugim pripravlja na obnovo Kristusove žrtve na Kalvariji. Ali mi ne ravnamo enako?

Oba postaneta eno

Ko sem nadel prstan, na katerem je bilo vgravirano ime moje žene, sem obljubil, da bom dal vse od sebe. Z nošenjem tega prstana se zavežem, da ji bom dal svoje srce, kar ni sentimentalna metafora, ampak konkreten odnos: pomeni, da postanem vsak dan majhen, da naredim prostor v sebi.

Njene potrebe postanejo moje, njene želje postanejo moje, njene skrbi postanejo moje in njeno veselje postane moje veselje.

Duhovnik Bardelli je pogosto ponavljal besede iz Pavlovega pisma Galačanom: “In ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni” (Gal 2,20). Te besede nam je ponovil in rekel zakoncem: “Morate reči: ne živim več jaz, ampak moj mož ali žena, ki živita v meni. To je zakrament poroke, Kristus živi v vas, ko živite v globokem občestvu in medsebojnem darovanju.”

Odpustek

Morda le malo ljudi ve, da je imel Janez XXIII. srečno intuicijo, ko je želel katoliškim zakoncem omogočiti enostaven in globok način življenja v zakonu. “Poseben odpustek” (in delen) je povezal z zakonsko gesto poljubljanja poročnega prstana vsaj enkrat na dan. Svojo odločitev je podprl z naslednjimi besedami:

“Zakonca morata odkriti pomen zavezništva, ki ga nosita vsak dan na prstu, ga poljubljata vsak dan, obljubljata drug drugemu spoštovanje, poštenost navad, sveto potrpežljivost medsebojnega odpuščanja v majhnih napakah. In da na to zavezništvo, ki ga nosita, gledata kot na vez nerazdružljivosti, v kateri se lahko kot otroka Boga naučita odraščati v svetih krepostih, ki ugajajo Bogu in osrečujejo Jezusa, in ki pozneje osrečujejo njuno lastno družino, ki bo tako spoznala, kako pričati, kako živeti v krščanski veri in kako skupaj srečno premagovati vsakodnevne velike življenjske težave.”

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila brazilska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto

Tags:
zakon
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.