Damjan Crnič iz Tržiča, oblikovalec in informatik, se je z vzgojiteljico Moniko iz župnije Predoslje poročil pred desetimi leti. Poznala sta se iz srednje ekonomske gimnazije v Kranju in v zadnjem letu spletla vezi, ki so se v sedmih letih spoznavanja do poroke utrjevale.
Damjan ni bil veren, zato so Moniki kot voditeljici oratorija, katehistinji in dejavni župljanki župnije Šenčur odsvetovali resnejšo zvezo z njim. O tem, kaj naj naredi, se je posvetovala s salezijancem Klemnom Balažičem, ki ji je modro odgovoril: “Če Bog želi, da sta vidva skupaj, bo on tudi poskrbel, da bo Damjan v to vstopil. Verjemi!”
In je poskrbel. Damjan se je odločil za prejem zakramentov in odrinil z Moniko na globoko. Skupaj s tremi hčerami: Zarjo (9 let), Laro (6) in Hano (skoraj 2) živijo v Križah pri Tržiču.
Štiri leta za Laro se je rodila še Hana.
Monika: Že od vsega začetka je bila poseben otrok. V vsem se je razlikovala od prvih dveh: po značaju, obnašanju, prehranjevanju … “To je res blagoslov,” smo bili hvaležni, potem pa šok …
V čem je bil šok?
Monika: Začelo se je lani, 12. oktobra, malo pred njenim prvim rojstnim dnem. Tri dni prej je nehala jesti, ni se več plazila, ni pa imela vročine in drugih simptomov. Posvetovala sem se z znanko pediatrinjo, ki se ji to ni zdelo nič posebnega, je pa svetovala, da greva vseeno dati kri.
Damjan: Ni spala, dostikrat se je zbujala in bila zelo utrujena.
Monika: Mislili smo, da gre za virozo. Zdravnica nas je kljub temu, da je bil mož v karanteni zaradi okužbe v službi, sprejela. Če nas ne bi, bi Hana najbrž ponoči umrla, so rekli zdravniki. Ko so sporočili rezultate iz laboratorija, se je zdravnica dobesedno sesedla na stolu in takoj poklicala rešilca, naju pa poslala v Ljubljano.
Na pediatrični kliniki nam je zdravnik povedal, da gre za najbolj pogosto levkemijo, ob tem pa dodal: “Tako slabih izvidov krvi, kot jih ima Hana, niso zabeležili še v nobenem registru.” Imela je dva milijona levkocitov (normalno je 10.000), zato so jo takoj odpeljali v enoto intenzivne terapije. Preden so jo odpeljali, sva si z možem izborila bolniškega duhovnika, ki jo je mazilil, in jo s tem izročila v Božje roke.
Kako sta se soočila z dejstvom, da je zbolela za levkemijo?
Damjan: Rekli so, da je to ena najbolj ozdravljivih oblik levkemije (80-odstotno), kar nama je vlilo upanje.
Monika: Če se je že moralo zgoditi, je vsaj po najboljšem scenariju.
Damjan: Zame je bilo še težje, ker nisem mogel do Hane. Bil sem v karanteni in sem imel novice samo od žene.
Monika: Najtežje je, da gre za tvojo hčer, pa ti vzamejo vso pravico odločanja o njej, mož je ni mogel videti … Takrat sem ga prvič videla jokati iz obupa in nemoči, ker ni mogel pomagati.
Damjan: Najbolj mi je pomagala molitev, ker mi nič drugega ni preostalo.
Monika: Na začetku sva bila šokirana in je iz naju bruhala jeza: “Zakaj ona? Zakaj se nam to dogaja? S čim smo si to zaslužili?” Damjan pa je rekel, da so taka vprašanja odveč.
Pogumno ste se soočili z zdravljenjem, presenečenj pa ni manjkalo.
Monika: Ko je Hana ležala na intenzivni, mi je ena od zdravnic rekla: “Mogoče ste pa vi krivi, da ona danes leži tukaj, ker med nosečnostjo vaše telo ni bilo dovolj v kondiciji in je to zdaj posledica, ki jo nosi vaš otrok.” Te besede so me zabolele in zaznamovale z občutkom krivde, Damjan pa mi je pomagal videti širše: “Nisi ti kriva. Bolezen pride in očitno Bog želi, da spoznamo nekaj drugega. Poklicani smo k temu, da nosimo upanje, da bomo iz te situacije izšli močnejši. Vse, kar v tem trenutku lahko narediva, je, da moliva, Bog pa naj naredi tako, kot misli, da je najboljše za Hano.”
Kaj vam daje moč, da kljub vsemu zmorete?
Monika: Dopoldne sem bila od desete do dvanajste z njo, potem pa sem morala za dve, tri ure ven. Bilo je popolno zaprtje in nisem imela kam iti. Z Damjanom sva v avtu skupaj pojedla kosilo in počakala, da sem se vrnila k Hani. Ko sem prišla domov, sva po molitvi rožnega venca v družinskem krogu dala punci spat, potem pa smo z zakonsko skupino in domačim župnikom molili rožni venec prek Zooma na začetku zdravljenja, ko je bila Hana še na intenzivni terapiji.
Po enem tednu so jo zbudili iz kome, čeprav je bilo načrtovano, da jo bodo zbudili že naslednji dan, pa je bilo takrat njeno stanje najbolj kritično. Na Hanin rojstni dan, 21. oktobra, so jo sprejeli na oddelek. Tri tedne sva bili izolirani od sveta. Ob tem sem doživljala veliko nemoč: tvoj otrok noro trpi in mu ne moreš pomagati. Ko si želiš to breme in križ vzeti nase, pa ga ne moreš. Po 16 dneh so naju prestavili v sobo z Lael, z njeno mami sva se povezali in zvečer molili za najine otroke, kar mi je dalo moč, da sem lažje zdržala.
Je bila še kdaj v smrtni nevarnosti?
Monika: Prvi blok zdravljenja je super prestala, v drugem bloku v adventu pa se je začelo vse podirati. Prva sepsa zaradi okužbe z bakterijo je bil odločilni trenutek, ko sem spoznala, da sama tega ne zmorem več. Zdravnica nam je na začetku decembra zjutraj rekla: “Damo 48 ur časa in če ne bo dobro, se lahko zgodi najhujše.”
Spet sem zahtevala duhovnika, da bi jo mazilil še enkrat, pa mi tega niso omogočili, zato sem v obupu klicala prijatelja, preškega župnika Jureta, ker nisem vedela, kaj naj naredim. Le to sem vedela, da je ne želim izgubiti. Takoj je daroval mašo zanjo. Hana je bila priključena na vse mogoče aparature, ki so jih še lahko pripeljali v sobo. Ko je bilo povzdigovanje, se je prvič odzvala in oglasila, čeprav je bila prej čisto neodzivna. Takoj po maši ji je vročina padla in naslednji dan je bila že drug otrok. Takrat sem prvič jasno spoznala, da jo Bog čuva, in zaupala, da jo bo pozdravil.
Po treh mesecih pa ste vi potrebovali pomoč.
Monika: Ves čas me je spremljal občutek krivde za Hanino bolezen in januarja sem se sesula. Izgorela sem. Ko sva prišli za novo leto domov in ko sem morala nazaj, mi je telo odpovedalo, začela sem se tresti, ničesar nisem mogla. Takrat se je Damjan ne glede na to, da je vedel, da ga v službi potrebujejo, odločil: “Monika, zdaj je družina prva. Ostani doma, pozdravi se, jaz bom poskrbel za Hano, ti pa za druge stvari.”
Damjan: Zamenjala sva se. V službi so razumeli situacijo in nisem imel težav, bil pa sem dosegljiv, če je bilo treba rešiti kakšno nerešljivo situacijo.
Monika: Za 14 dni mi je prišla pomagat moja mami. Bila sem izčrpana tudi od nespanja. Zaradi občutka krivde sem se še bolj razdajala, a nisem zmogla več. Tudi pri meni so v službi z razumevanjem sprejeli, da sem na bolniški zase, Damjan pa je bil do junija s Hano v bolnišnici.
Vam je bila v oporo tudi močna molitvena naveza, ki se je oblikovala januarja?
Monika: Takrat sem spet poklicala Jureta Koželja in povedala, da sama ne morem več. Hani se je stanje spet poslabšalo in po njegovem nasvetu smo naredili devetdnevnico k predragoceni Kristusovi krvi in potem z molitvijo nadaljevali vsak večer do junija. Še danes vidim Hano, ko je bila po 21 dneh prvič brez vročine in so se vsi, ki so molili z nami, veselili. Meni pa je bilo veliko lažje, da sem lahko vsak večer dala breme iz sebe, ko sem povedala, kako se počutim, kako je s Hano. Trikrat na teden se je zanjo darovalo tudi mašo, če se ji je kdaj poslabšalo, pa še vmes.
Do konca so bili zapleti …
Damjan: Sepse, po punkciji spet operacija, razjede, okužbe … Pa se je darovalo mašo in se je spet obrnilo.
Monika: Očitno nas je Bog želel združiti in je nastalo občestvo. Po maši ali celonočni adoraciji je šlo vedno na bolje. Ko se je poslabšalo, smo molitev okrepili in njeno stanje se je izboljšalo.
Kako spremljata zdravljenje Zarja in Lara?
Damjan: Razložila sva jima, kakšna je situacija, da Hano res lahko izgubimo, in sta bili zelo potrpežljivi in razumevajoči.
Monika: Prej smo bili veliko v stiku s starimi starši, potem pa jih kar naenkrat ni bilo in smo živeli devet mesecev v popolni izolaciji. Nihče ni smel priti k nam, s prijatelji sta se pogovarjali z balkona, ker smo se bali vsake okužbe, pa nikoli nista očitali, zakaj je tako. Kamorkoli gresta, tudi zdaj vsem povesta, da se morata čuvati, ker imata bolno sestro.
Pred zadnjim blokom zdravljenja ste izvedeli veselo novico …
Monika: Tolikokrat nam je bilo pokazano, da je Bog z nami in da Hana živi iz Božje milosti. Ko smo čakali rezultate punkcije, sem spraševala Boga, kaj je za Hano dobro, imeli pa smo tudi celonočno češčenje in sem bila naslednji dan ob blagoslovu z Najsvetejšim prepričana, da Hana tega ne bo potrebovala. Ob 12. uri naju je zdravnik poklical in sporočil, da presaditev ne bo potrebna. Takrat mi je tudi Damjan zaupal, da je doživel podoben Božji dotik, ko jo je peljal v operacijsko. Sedmega junija se je zdravljenje zaključilo.
Zarja pa je morala dlje počakati na prvo obhajilo.
Damjan: Ves čas smo ji govorili, da bo šla k obhajilu, ko bo Hana že ozdravljena. Ko se je bližal čas obhajila, pa se žal ni izšlo, ker je zdravljenje trajalo dlje.
Monika: Bilo ji je zelo hudo in sem jo tolažila: “Očitno pa Bog želi, da imaš ti tako prvo obhajilo, da ga ne boš nikoli pozabila.” Zdaj rada pove, da je imela najlepše prvo obhajilo in dobila najlepše darilo, da je lahko sprejela Jezusa in se je Hana pozdravila.
Se je vaše življenje v čem spremenilo?
Monika: V marsičem. Materialne stvari in čisto vsakdanjih problemov ni, ker jih ne vidiš, ko začneš gledati na življenje drugače.
Damjan: Otroci so nam podarjeni, niso naša last, mi pa skrbimo zanje.
Monika: Hvaležni moramo biti, da smo lahko skupaj, za sedanji trenutek, ker ne vemo, koliko časa nam je odmerjeno, da bomo lahko skupaj.
Celoten intervju je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
