Če kdaj, potem se ob smrti bližnjega zares vprašamo, kam je odšel naš človek, ki smo ga imeli radi. Ob smrti človeka, s katerim smo delili svoje življenje in katerega smrt nas je globoko ranila, postane zares pomembno, ali življenje po smrti obstaja. Obstaja Bog? So nebesa resnična?
Smrt razmeji življenje. Mnogi ob smrti svojega človeka začnejo življenje deliti na čas, ko je naš človek še bil z nami, in tistega, ko ga ni bilo več. Jaz sem izgubila ljubljeno osebo pred nekaj leti. Takoj po smrti je bilo navidez vse, kot je bilo prej. V koritu skodelica, na mizi njegov časopis, na polici denarnica … Smrt se je zdela kot čudna pomota, kot neresnična motnja, ki se bo nadaljevala z običajnim življenjem. On se bo vrnil, pomil skodelico, prebral časopis do konca in vzel denarnico. Toda to se ne zgodi in smrt postaja boleče dejstvo.
Sčasoma, z leti začnejo konkretni predmeti, povezani s pokojnim, počasi izginjati. Nekatere shranimo, druge podarimo, nekateri se počasi porazgubijo. Tudi najbolj dragoceni z leti nekako zbledijo. Bledijo slike, ure se pokvarijo, oblačila raztrgajo. Prav vse materialno, kar nas je povezovalo s pokojnim, počasi, a vendar zanesljivo izginja in tega se ne da ustaviti. Kaj vendarle ostaja?
Spomnim se besed duhovnika, ki jih je povedal na pogrebu: “Od nas do pokojnih ne vodi nobena pot, prav tako nobena od njih do nas. Umrlim smo lahko blizu samo tako, da smo blizu Bogu – tam, kjer zdaj so. Bogu pa smo blizu z molitvijo.” Takrat sem se vprašala, koliko zaupam v molitev. Mi bo lahko nadomestila konkretno bližino človeka, ki ga pogrešam? Bo molitev lahko predrla pregrado do nebes in imela moč, da me ohranja v takšni povezanosti z mojim človekom, ki po smrti ne bo mehanska, ampak bo ostala živa? Ali sploh zares verjamem v nebesa?
Spomnila sem se, da je duhovni govorec Joel Osteen nekoč rekel, da je vera stvar odločitve. Da v nekaj, česar nikoli ne vidimo, ne moremo verjeti drugače, kot da se za to odločimo. Toda takšna odločitev bi bila samo razumska. Vera v Boga in nebesa pa ni in ne more biti samo razumska.
Če je Bog vzel človeka, ki sem ga imela rada, ob tem čutim. Smrt lahko sovražim, lahko sem žalostna, gotovo tudi prazna, jezna, prestrašena …, toda vse zaradi ljubezni do pokojnega človeka, ki jo še vedno nosim v sebi. Odnos do Boga, (za)upanje, vera postajajo več kot razumsko spoznanje, celo več kot samó čustvo.
Ko se v bolečini, zares velikem pogrešanju in ljubezni sprašujemo čisto zares, potem nenadoma spoznamo, da v sebi nosimo slutnjo te večnosti. Bolečina nam jo pokaže. Zasejana je kot praspomin, kot nekaj zelo temeljnega. Brez nje namreč življenje ne bi imelo pomena. Nobena molitev. Tudi nobeno dejanje dobrote ali ljubezni. Dokler vsaj zrna te slutnje ne najdemo v sebi, nas ne more potolažiti nobena knjiga, oddaja ali pogovor.
Resnično lahko potolaži samo Bog, ki podari milost tiste vere, ki nam da gotovost najglobljih in hkrati najbolj preprostih stvari. Da nebesa so. Da je ljubezen večna. Da ima vse smisel in namen, tudi smrt. Do teh zrn spoznanj vodi pot, ki je za nekatere žalujoče krajša, za nekatere pa včasih zelo dolga in polna notranjega trpljenja.
Kadar grem na grob, mi je dragoceno, da lahko nesem tja kakšno rožo ali kamenček. Poleg molitve potrebujem tudi konkretne stvari, s katerimi lahko izrazim, kar nosim v sebi. “Še vedno mislim nate. Še vedno te imam rada.” Razveseli me, ko tam zagledam tudi drobna znamenja drugih ljudi. Ne razmišljam, da bi bil moj človek zares v grobu, je pa grob zame mesto spomina, srečevanja in pozornosti.
Vedno pa se tudi spomnim enega prvih obiskov po pogrebu, ko se je na desni strani neba razlil bogat oranžno zlat sončni zahod. Bilo je, kot bi mi moj človek želel sporočiti: “Prosim, ne glej v zemljo, v tla, v tisto, česar ni več. Glej navzgor v lepoto, bogastvo in obilje tega, kjer sem zdaj.”
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
