Miha Kos, doktor fizike in vnet promotor znanja, znanosti in vseživljenjskega učenja, je leta 1996 v Ljubljani ustanovil Hišo eksperimentov. Možganski fitnes, kot mu sam ljubkovalno pravi, je bil v času najinega pogovora zaradi koronavirusa še zaprt, saj so obiskovalci sicer – v nasprotju s kakšnimi galerijami – naprošeni, naj se dotikajo vsega po vrsti. Čim več, tem bolje. Tako želi spodbujati kritično mišljenje in sposobnost reševanja problemov, kar je po njegovi viziji nič manj kot pogoj za zdravo demokracijo. Kot smo se lahko prepričali, dr. Kos ni le strasten znanstvenik, pač pa tudi velik humanist.
Kako se je začela vaša pot v svet znanosti?
Odraščal sem v okolju, ki je bilo zaznamovano z umetnostjo in znanostjo. Moj oče Božo je bil umetnik, manj znano pa je, da je študiral fiziko. Pogosto sva raje delala poskuse, kot da bi brala pravljice. Seveda sem užival, ko sem bral Pipca in Rdečo peso. Imel sem ta privilegij, da sem mu lahko sedel na kolenih, ko ju je risal. Tudi onadva stalno rešujeta probleme, veliko naravoslovja je bilo vtkanega v njune zgodbe.
Gotovo je bil oče tisti, ki je vame vsadil radovednost. Kot običajno med očetom in sinom je bilo tudi med nama nekaj tekmovalnosti. Tudi jaz sem risal, a genija pač ni bilo mogoče doseči. Zato sem se raje usmeril v fiziko, kjer sem se počutil malo močnejšega.
Pogovor, ki ga prebirate, je bil v celoti objavljen v reviji za duhovnost sredi življenja Božje okolje. Revija prinaša pričevanja posameznikov in družin, intervjuje o duhovnosti, predstavitve svetnikov in osebnosti iz krščanske duhovnosti, bralce vodi k izkušnji Boga, molitvi, krepostim.
V čem je za vas lepota fizike?
Fizika je povsod okrog nas. Zakaj zdaj miga tale roža? Zakaj svinčnik, ki ti pade iz rok, pade na tla in se ne zalepi za strop? Zakaj se pa balon zalepi za strop, če ga podrgneš? Zakaj te z avtom v ovinku vleče ven, helijev balon pa navznoter, hu! Zakaj je nebo modro, zakaj so oblaki beli? Zakaj se ti očala zarosijo, ko stopiš iz hladnega v topel prostor? Nenehno se lahko sprašujemo. Zakaj vidimo in slišimo, zakaj vohamo? Vse to je znanost.
Vsak dan se lahko naučiš toliko novih stvari. In se čudiš in si hvaležen za to mnogoterost živih bitij. Ljudje se rodimo kot raziskovalci, a to pogosto v sebi zatremo.
V vas pa ta raziskovalna žilica nikoli ne obmiruje?
Iskanje odgovorov na vprašanja je zame smisel življenja. Drugače rečeno: življenje je zaporedje problemov. Ko se spopadaš s problemi, pridobivaš nove veščine in se zato naslednjega problema lažje lotiš. Človek mora začeti uživati v reševanju problemov, potem bo užival življenje.
Reševanje problemov, učenje je kot plezanje na hrib. Potreben je napor, da priplezaš do stopnje, kjer se ti odpre nov pogled. Vidiš, da če boš vložil še več, boš videl še dlje. Tvoj cilj postane pot. In ta pot reševanja problemov me je zagrabila. Lepo je biti raziskovalec, ker si vedno na robu, hkrati pa nikoli ne veš, ali je to rob, ali se za njim skriva novo obzorje. Ko postaviš neko trditev, jo moraš stalno preverjati. Nikoli ne smeš verjeti, da je to že končna rešitev. Znanstvenik mora vedno dvomiti.
V Hiši eksperimentov že skoraj 25 let navdušujete ljudi nad znanostjo. Kako gledate na to dobo?
V tem času se je zgodilo ogromno stvari. Malo smo zrasli, nismo pa še odrasli. V sebi ohranjamo otroka in radovednost. Veseli me, da tu dela čudovita ekipa. Veselijo me vse aktivnosti, ki smo jih pogruntali in jih zdaj zalivamo. Lahko se pohvalim, da so prav vsi eksperimenti tu plod našega znanja in dela. Poleg razstavljenih je cela vrsta eksperimentov še v škatlah. Te s kombijem vozimo po celi Sloveniji in kakšen vrtec, šolo, dom ostarelih za en dan spremenimo v center kritičnega razmišljanja.
Ljudem ponujamo možganski fitnes, ki je hkrati tudi fizični. Ko vstopijo v Hišo eksperimentov, jim rečemo, vse prijemajte, vse je tu za vas. To ni Louvre, kjer moraš imeti roke za hrbtom, pa še dihati čim manj vlažno. Ime center znanosti, ki smo si ga nadeli na začetku, smo prerasli in postali mnogo več. Vizija Hiše eksperimentov je opolnomočiti ljudi za kritično razmišljanje in reševanje problemov ter opolnomočiti demokracijo.
Veseli me, da smo na področju centrov znanosti zelo prepoznavni v tujini. Deset let sem bil v upravi evropskega združenja centrov znanosti. Vsako leto priredimo festival znanosti in mednarodno delavnico izdelovanja znanstvenih showov. Te delavnice so kot jazz v znanosti. Veliko je improvizacije; pomembna je diskusija, ne pa cilj. S tem poskušamo biti vzor formalnemu izobraževalnemu sistemu. Tudi učiteljskim zborom hodim predavat. Poskušam jim malo spodnesti tla pod nogami in pokazati, da stvari, ki se jim zdijo jasne in očitne, morda le niso take.
Kaj je po vašem mnenju bistveno pri poučevanju otrok?
Bistvena učiteljeva naloga je spodbujanje radovednosti. V otrocih je treba zbuditi veselje do vsebin, njihovo zanimanje. Dobrim učiteljem raje rečem navduševalci. Bolj bistveno je, da otroci znajo kritično razmišljati, kot da vedo, da je krokodil prvi, ki ima razdeljena dva prekata in dva preddvora v srcu. Učitelji in starši, navdušujte! In recite čim večkrat: “Ne vem.” Pokažite jim, da nihče ne ve vsega, da pa je mogoče odgovore poiskati. “Krasno vprašanje si postavil. Glej, nimam pojma. Poglejmo, če kdo ve.” Tako spodbudiš otroka, da bo še zastavljal vprašanja. Če pa ga zatreš, ne bo nikoli nič več vprašal.
Vsem staršem polagam na dušo: investirajte v svoje otroke. Naj se naučijo čim več jezikov, naj poskusijo čim več stvari, da bodo videli, kje tista njihova struna najboljše zazveni. Pomagajte jim, da najdejo sami sebe, da ugotovijo, česa se bodo v svojem življenju lotili z vso strastjo. In zaboga, naj ne izpolnjujejo neuresničenih sanj svojih staršev.
Kaj ni zanimivo, da nekateri najdejo v znanosti trden dokaz, da Boga ni, drugi pa trden dokaz, da Bog je?
In to dokazovati nima nobenega smisla. To je tako kot dokazovati, ali je posmrtno življenje ali ga ni. Nekdo mora priti in mi povedati. Jaz sem tisti neverni Tomaž. Tisti, ki je za dvomologijo. Stvari rad večkrat preverim s spreminjanjem parametrov. Rezultati mi potem kažejo pot. Dokler ni nikogar, ki bi dokazljivo pokazal, kaj je bil v prejšnjem življenju ali kako je v tistem drugem svetu, jaz tega pač ne morem sprejeti. Oče me je naučil, da je avtoriteta tisti, ki je v življenju že nekaj dobrega naredil.
Zame ni avtoriteta kravata ali podatek, koliko ljudi ti verjame. Ljudi rad sodim po tem, kaj so naredili.
Ali vas misel na človekovo omejenost in to, da kljub vsem poskusom ne more biti “bog”, spravlja v obup ali vam je v tolažbo?
V veselje mi je! Res sem vesel, da ne vem vsega, da se lahko še česa naučim. Učenje in reševanje problemov je zame smisel življenja. Zelo bi mi bilo dolgčas, če bi vse vedel.
Celoten intervju je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje.
