Stična mladih: dogodek, festival, srečanje. Predvsem pa stična točka. Kraj, kjer se srečajo mladi, ki se sicer ne (pogosto). Skavti, ki so se videli na vseslovenskem taboru; najstniki, ki so bili poleti skupaj na duhovno-počitniškem tednu; nekdanji sošolci; mladi, ki so bili pred časom skupaj na slavilnem koncertu … Prav zato so organizatorji letos na prizorišču pripravili več kotičkov za druženje, temu pa namenili tudi nekaj več časa v programu.
A vendarle se v Stični mladih ne srečajo le med seboj, pač pa tudi z Bogom. Najlepša priložnost za to je pri sveti maši. Prav ta je višek Stične mladih; v času maše je na glavnem prireditvenem prostoru največ mladih. In letos je bila maša (skoraj) na začetku srečanja, ne pa tik pred koncem, kot smo bili vajeni v preteklih letih.
Dobro je, da so mladi, pa tudi stojničarji, delavničarji, predstavniki nekaterih medijev, duhovniki, redovniki in redovnice dan začeli skupaj. In skupaj z Bogom. Tako je bil preostanek dneva za tiste, ki smo bili v Stični (tudi) v službi, lažji, za vse pa lepši. Pri maši v Stični mladi vedno prejmejo spodbude, ponavadi podkrepljene z mislijo, naj to, kar v Stični slišijo, doživijo, prenesejo v svoj vsakdan.
A to ni vedno lahko, posebej če spodbudo slišiš proti koncu programa, nato pa se kmalu utrujen vračaš k avtobusu in domov. Morda je lažje, če te spodbude dosežejo že dopoldan in imaš nato v prijetnem okolju, polnem mladostne vere, priložnost, da že isti dan storiš kaj dobrega.
Kdo ve, ali niso prav spodbude pri maši navdahnile dekleta, da ganjena ob predstavitvi na stojnici stojničarjema podarijo svojo čokolado. Ali pa udeleženko, ki je s prijateljicama ugotovila, da ne bodo mogle pojesti treh večerij, zato so si razdelile dve, tretjo pa je “za predjed” podarila lačnim neznancem, ki so bili v dolgi vrsti za večerjo povsem na zadnjem mestu.
To sta bila le dva kamenčka v mozaiku letošnje Stične mladih. Verjamem, da je bilo podobnih majhnih dejanj velike ljubezni vsaj 2.200.
