David Tomažin končuje študij zgodovine in filozofije. Mladi intelektualec se vedno znova rad preizkuša, zastavljajoč si visoke cilje. Turistični vodnik, vneti razpravljalec, od nedavnega tudi sodelavec Aleteie in oddaje Reflektor, ki ga med drugim v življenju krmilijo tudi misli Jordana Petersona. Spoznajte ga v Moških skrivnostih!
Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Tako, da se držim Petersonovih 24 pravil za življenje. Trudim se jih živeti v polnosti, a tudi ni vedno lahko. Manj kot se pritožujem, več naredim. Tako me velikokrat pokonci ne držita samo upanje in trdna vera v boljšo prihodnost, pač pa tudi lastna disciplina in (pri)sila.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Žal so termin “moški” zlorabili tisti, ki so ga navezali na svetne in materialne dobrine (avto, telo, hiša, obleke itd.). Sam menim, da miti in zgodbe dovolj nazorno kažejo v pravo definicijo moškosti, tj. v njegovo duhovno sfero. Zase bi kvečjemu lahko rekel, da sem zelo strog – od sebe in drugih zahtevam več, kot se od nas pričakuje, kar verjamem, da ni ravno prijetna lastnost, če moraš živeti z mano. Trdnost od nas moških pričakujejo tudi ženske – nobena ne želi biti s spužvo. Idealnega moškega vidim v Nietzschejevem idealu nadčloveka – intelektualec, radovednež, afirmativen, močan in gnan človek, ki rad presega svojo trenutno vrednost.
Kako je videti življenje s štirimi brati? Za kaj (ali koga) je med vami vladala največja bitka?
Z brati še vedno zelo radi pogledamo serijo Malcolm In The Middle (slovenski prevod: Glavca), ki govori o petih bratih, ki sicer delujejo kot smrtni sovražniki, a do obisti poznajo bistva drug drugega in drug drugega tudi znajo ceniti. Z mojimi brati si v realnosti sicer sploh ne nagajamo, v bistvu zelo cenimo dogovor. Skupna predstava pravice nam veliko pomeni in stvari si vedno razdelimo.
Vseeno pa skušam ta tekmovalni duh med brati vzdrževati, saj menim, da privede do ostrine duha, trdnosti karakterja in lahkotnosti bivanja. Vsi moji bratje so mlajši od mene, zato se morajo močno potruditi, če me hočejo v čimerkoli premagati (kar seveda spodbujam, saj bi želel, da odrastejo v močne osebnosti).
Študirate zgodovino in filozofijo. Če bi lahko izbrali sanjski poklic, za katerega bi se odločili? In zakaj.
Zgodovina (kot odnos do časa) in filozofija (kot iskrena ljubezen do vednosti in kakršnegakoli znanja) sta moje bistvo. Če bi lahko izbiral, bi si za sanjski poklic izbral poklic, za katerega nihče ne bi vedel, kakršnega nihče ne bi hotel, zaradi katerega se me nihče ne bi spomnil, a s katerim bi naredil nekaj dobrega za družbo – samo v takem delu bi se lahko nasmejal in v njem zares užival. Zaenkrat pa ta poklic še iščem. 😉
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Moj najljubši konjiček je zbiranje knjig. Vse se je začelo v prvem letniku faksa pri uri Slovenske zgodovine v srednjem veku (prof. Štih). Idejo o osebni knjižnici sem gojil že nekaj časa, a šele Štihova spodbuda, da se za intelektualca spodobi imeti lastno knjižnico, mi je resnično dala vetra v jadra. Že pet let vsak mesec (včasih vsak teden) prečešem vsak antikvariat v Ljubljani (tudi Kranju, Celju, Radovljici in Škofji Loki), ali imajo kaj novega – ne bi verjeli, kakšne knjige človek najde!
Knjige so mi dajale dušni mir v času, ko sem se iskal. Hkrati pa je dejansko izjemno pomembno, da imamo doma četudi še tako majhno knjižnico naših najljubših knjig, saj bo to vplivalo na bolj domač odnos naših otrok do knjig, prek tega pa na njihov odnos do (vseživljenjskega) učenja.
Imam pa še en, meni zelo ljub konjiček, tj. delovanje v težkih in (zelo) stresnih situacijah, saj rad svoje bistvo postavljam na preizkušnjo. Ta hobi me sicer popolnoma izmuči, a me hkrati tudi do konca napolni z energijo!
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Sam bi rekel, da svetu dandanes najbolj primanjkuje radovednosti in s tem odprtosti do sveta. Zdi se mi, da bi bilo bolje, če bi sprva pogledali v svet in šele nato razglašali stvari za slabe in ne obratno (sprva stvari razglasili za slabe in jih šele nato skušali ali ne razumeti).
Druga stvar, ki je primanjkuje, je fizična in še posebej duhovna moč – živimo v zelo razvajeni in pomehkuženi dobi, v kateri velja za moškega tisti, ki ima večji ego, ne pa tisti, ki ga zna pustiti pri vratih. Sicer ne pričakujem ne vem kakšne izgrajenosti telesa, ampak če smo že kristjani, je edino prav, da se držimo dejstva, da je naše telo tempelj, da gremo kdaj v gore in da telesa ne hranimo z nezdravo hrano.
Tretja stvar, ki je primanjkuje, je zelo preprosta: objemi. Sumim, da jih ni več toliko, ker dosti objemov ni več iskrenih v smislu, da ni več cilj objeti osebo, pač pa objeti njeno telo. Jaz pravim, da manjka objemov osebe, sprejemanja osebe take, kot je, ter stik z njo, brez bolestnih telesnih požrešnosti.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Dva sta. Prvi je Nietzschejevo delo Tako je govoril Zaratustra, ki sem ga do sedaj prebral že trikrat in mi vedno znova odpira nove in nove svetove. Še vedno skušam razmišljati skupaj o krščanstvu in Nietzschejevi filozofiji, četudi delujeta popolnoma nasprotna. A slutim, da ju nekaj druži, in nekoč bom prišel temu do dna (ali do vrha?).
Drugi tak dogodek je seveda ženska. Mitologije z razlogom govorijo o ženskah kot o vzrokih moškega prebujenja – navadno se to zgodi v času odraščanja in prehoda v odraslo dobo. Ženska je konec koncev simbol življenja in življenje samo. Kar ti bo storila ženska, ti bo storilo življenje. Prav zato sta mi stik, oddaljenost od te specifične ženske in stik z njo omogočila poglobljen odnos do življenja.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Osebno me duhovno napolnita samo močan smeh ali pa izjemna resnost. Še najbolj mi ustrezajo (smešne) serije (Malcolm In The Middle, Friends, How I Met Your Mother, South Park, Brooklyn Nine-Nine, Rick and Morty, Vikings, Bojack Horseman, Trailer Park Boys, serija Dark …), stand-upi (Bill Hicks, Perica Jerković …) ali pa debate oz. posnetki uspešnih ljudi na YouTubu (Jordan Peterson, Joe Rogan, Matthew McConaughey …).
Zakaj vam je delovanje pri Aleteii in oddaji Reflektor v izziv?
V skladu z etimološkim pomenom besede “izziv” me delovanje pri Aleteii in Reflektorju “pokliče ven”, daje mi priložnosti, da se naučim kaj novega ter da še v večji meri spremljam vse zgodbe, ki se jih objavlja in ki so res navdihujoče! Oddaja Reflektor pa mi je še posebej pri srcu, saj na glas pove in osvetljuje tematike, ki so po Sloveniji dejansko žgoče, a si jih mnogi ne upajo izraziti. Upam, da se bo oddaja prijela in dejansko zaživela tudi med mladimi v Sloveniji.
Vaša največja osebna in družinska želja oziroma cilj za prihodnost?
Moja največja osebna želja za prihodnost bi bil dvig narodne zavesti na višjo raven, ki bo, upam, šel z roko v roki z višjo definicijo ljubezni, kot jo imamo zdaj v Sloveniji. Že tako nas definirajo travme preteklosti! Mar ne bi bilo fino, če bi bilo med nami zgolj več komunikacije? Da si vsaj povemo, kako čutimo, in se trudimo drug drugega razumeti – to je moja osebna želja za prihodnost. In žena in otroci, seveda. 😊
