Mineva deset let, odkar je Henry Salas postal tetraplegik. Bil je star komaj 19 let. “Zgodilo se je tako rekoč v nekaj minutah, vsega skupaj recimo v tričetrt ure,” se spominja Henry.
Napad bolezni, ki ga je v nekaj minutah priklenila na posteljo
Brez kakršnegakoli predhodnega opozorila ali znaka je nenadoma utrpel napad avtoimune bolezni, ki mu je vzela oblast nad vsemi štirimi udi. “Moj imunski sistem je dobesedno napadel samega sebe. Še dobro, da so bili gasilci na naši ulici, ko so poklicali prvo pomoč, in me tako hitro odpeljali v bolnišnico.” Zdravniki so mu takrat napovedali le še tri mesece življenja.
Deset let po tragičnem dogodku je 29-letni Henry še vedno tu. Pri tem, da je preživel, mu je poleg vere močno pomagala tudi umetnost, s katero se je začel ukvarjati po tem, ko je na Pinterestu opazoval različne risbe in dela umetnikov. Tako se je izuril v risanju z usti.
Cilj, ki si ga je zadal, pa je bil, da bo le s pomočjo ust dosegel enako dober in precizen rezultat kot tisti, ki lahko rišejo z rokami. Pri tem mu je v veliko pomoč digitalna tehnologija, čeprav so številne risbe, ki jih izdela, narejene tudi v tehniki s kemičnim svinčnikom, flomastri in tako dalje.
Zajame sapo in riše
Povsem osupljivo je, kako natančne in izjemne so njegove risbe ter kakšno raven mu uspe dosegati.
“Najtežje mi je obvladati tresenje in gibanje pisala, da dosežem čiste linije. Pri tem običajno zadržim dih, da lahko naredim ravno črto. Nekako podobno kot naredi ostrostrelec, ko želi zadeti tarčo v daljavi,” se hudomušno pošali na svoj račun Henry.
Tehnike pisala in papirja se poslužuje šele v zadnjem času, ko se je precej osredotočil na prizore iz divjine, npr. narisal je medveda, orla in tako dalje. Pred tem pa je veliko risal s pomočjo računalnika. Najljubši so mu bili realistični prizori (narejeni po fotografijah) ter portreti in pa verski prizori.
“V mojem srcu sta Bog in moja mama”
Prav vera je tista, ki mu je pomagala, da se je lahko soočil s svojo boleznijo in invalidnostjo. S pomočjo Boga tudi premaguje močne bolečine, ki jih doživlja vsak dan. Henry je pozitiven in optimističen.
“Bog je v mojem življenju odigral največjo vlogo. Takoj za njim pa moja mama Magda. Prav vera v Boga je tista, ki me je pripeljala tako daleč. Vsak dan se Bogu zahvaljujem za vse blagoslove in za moč, ki mi jo daje.” Henry sklene: “Ne vem, kakšen je Njegov načrt zame, a verjamem, da je mogočen.”
