“Za mano so kar naporni dnevi, ampak to je prijeten napor. Treba se je pokloniti medaljam, proslaviti, se zahvaliti za vse, kar smo dosegli,” so besede Frančka Gorazda Tirška, ki se je s paraolimpijskih iger v Tokiu vrnil z dvema kolajnama. Obe je osvojil z zračno puško. Srebro si je pristreljal stoje, bron pa leže.
Temne napovedi
Leta 2003, ko je bil star 26 let, je Nani, kot ga kličejo prijatelji, doživel hudo prometno nesrečo. Ne le da je imel močno poškodovane roke in noge, zdravniki so mu napovedovali, da naj tudi ne bi več stal na nogah, da bo ostal hrom.
A ne le da stoji – sicer s pomočjo bergle –, nekdanji lovec in lokostrelec je postal tudi izvrsten parastrelec. Petkrat je bil izbran za najboljšega parašportnika Slovenije. Kolajni je prinesel s paraolimpijskih iger v Londonu in Riu, njegovi najnovejši pa sta 50. in 51. v slovenski zgodovini. Ob tem je lastnik še številnih drugih medalj, nagrad in priznanj.
Častni občan Gornjega Grada najbolj uživa v naravi, značajsko pa je vselej usmerjen v dobro. “Misli se mi ves čas vrtijo v pozitivno smer. Tudi če se mi zgodi kaj slabega, v tem vidim sonce, vidim srečo, mi pa pri tem močno pomaga narava. Obisk narave me sprošča, me nagrajuje. Narava je poštena, ne laže in če bi se ji ljudje ‘priklonili’, bi bil ta svet lepši,” je dejal v pogovoru za SportKlub in se dotaknil tudi tematike cepljenja.
“Stopiti moramo skupaj”
“Zaupam stroki! Verjamem, da je tako prav. Niti ne posvečam preveč pozornosti, saj je bila zadeva zame popolnoma jasna. Če sem želel nastopiti v Tokiu, sem moral imeti potrdilo o cepljenju. Dandanes je to sestavni del družbe, saj vidimo, kako nepredvidljiv je virus, koliko prijateljev smo že izgubili zaradi tega, in zato moramo stopiti skupaj, strniti misli ter premagati to ‘kugo’,” je povedal.
Utrip ni imel časa skakati
Trenerka slovenskih parastrelcev je Polona Sladič. Po prihodu z Japonskega je opisala svoje čustveno stanje na dan, ko je Slovenija osvojila prvo kolajno v Tokiu: “Utrip ni imel časa skakati, ker je bil vseskozi na zelo visoki ravni. Tisti dan sem imela od jutra, ko je tekmovanje začel Ančo (Franc Pinter, op. a.), do Nanijeve medalje pulz v mirovanju od 120 do 140, tako da sem vesela, da sem to preživela.” Hudomušno, a zgovorno, ni kaj.
Razkrila je, da je po prvi Tirškovi medalji z ramen strelske ekipe padlo veliko breme: “Zavestno ali podzavestno smo se zavedali, da smo eni glavnih favoritov za 50. slovensko paraolimpijsko medaljo. Strelci od svoje odgovornosti nikoli nismo bežali. Res pa je, da na tako velikih tekmovanjih, kjer je konkurenca res izjemna, nikoli ne veš, kako se bo končalo.”
Vselej cilja najvišje
Slavje, zabava? “Tisti večer smo se malo poveselili, ampak strelstvo je šport zbranosti, reda in discipline. Že naslednji dan nas je čakal uradni trening, medalja je bila pozabljena. Nani je bil razbremenjen. On je tekmovalec, ki vselej štarta na najvišja mesta. Zbral se je in spet dokazal svojo vrhunskost.” Da pa slave ne bo deležen le osvajalec kolajn, še enkrat poudarimo, da je imel v Tokiu družbo še šestih kolegov.
To so bili Anej Doplihar (parakolesarstvo), Luka Trtnik (paranamizni tenis), Henrik Plank (met diska), Dejan Fabčič(paralokostrelstvo), Tim Žnidaršič Svenšek (paraplavanje) in Franc Pinter (parastrelstvo).
