Pri vsakem otroku lahko najdeš kaj, da te skrbi. Pri vsakem lahko najdeš, da je nekje “preveč”, nekje “premalo”. Samo sebe uvrščam med ljudi, ki so nagnjeni k zaskrbljenosti. V vsaki stvari zmorem najti nekaj, da me lahko začne skrbeti.
“Kaj pa če …?” Ko sem postala mama, se je moja ranljivost z ljubeznijo do otrok še povečala – njihova ranljivost je postala moja ranljivost in s tem se je razširilo tudi področje moje zaskrbljenosti.
Bog je imel načrt, ko mi je poslal prav takšnega otroka. Očitno je verjel, da mu zmorem biti mama, kot jo potrebuje.
Moj drugi otrok nas je že od trenutka, ko se je rodil, seznanil, da ni eden tihih in prilagodljivih otrok. Z njim je že vse od rojstva do njegovih sedaj štirih let vse izredno intenzivno.
Ko je vzgojiteljica možu dejala, da v vsej svoji praksi še ni imela otroka s tako močno voljo, sem ugotovila, da nisem samo jaz pomehkužena – s fantom sem lahko upravičeno imela polne roke dela.
Kot dojenček je pokazal hiter gibalni razvoj. Plaziti se je začel pri štirih mesecih in napredoval hitro – prehitro. Pri prvem otroku sem zaupala, da imajo dojenčki zelo dobro razvit preživetveni mehanizem – dovolila sem mu, da je gledal skozi odprto okno, kasneje, ko je začel voziti poganjalček, sem vedela, da se bo pred semaforjem ustavil.
Z drugim se je vsa moja teorija sesula. Živčno zapiram okna, ko pride domov, in tečem za njim, ko se vozi s kolesom, pa četudi noseča ali z dojenčkom v nosilki. Še vedno se spomnim, kako sem ga za las ujela, ko se je pri prijateljici odločil, da bo pač splezal z balkona – za njim sem se morala pognati pod stojali za perilo, moja namera, da ga ustavim, ga je samo še dodatno podžgala.
Ujela sem ga za majico, ko je že napol visel z balkona. Starši na igriščih so se držali za glavo, ko so videli, kaj vse mu dovolim, da počne, kam vse mu dovolim, da spleza, in od kod vse lahko skače. Jaz sem si mislila – samo, da ni balkon … Vedela sem tudi, da je edini način, da fant s takšno nevihto energije preživi, da krepi svoje sposobnosti.
Energija mu ne bo dala miru – naj bo vsaj spreten, ne pa štorast, sem se tolažila. “Te ne skrbi, da bo padel?” me je enkrat vprašal oče veliko starejše deklice, ki je Arturja samo opazovala. “Ne more se ubiti,” sem skomignila z rameni, “če se udari, me ne moti.”
Zdrav strah pred višino je razvil, ko sem dovolila, da je padel s splava, ki ga še niso potegnili v vodo. Padel je dober meter globoko in se fino potolkel. Stisnila sem zobe, ko sem ga gledala, kako leze čez rob.
Še vedno se spomnim tega trenutka in vem, da zame nosi preroško vrednost. Očitno ga bom velikokrat gledala, kako bo lezel čez rob in se potolkel. Nevihta v njem je prehuda, da bi jo krotila jaz. Z njo se bo moral naučiti živeti sam.
Ta negotovost me je še do nedavnega spravljala v veliko tesnobo. Priznam, da me še vedno kdaj zajame panika. Kaj bo z njim, ko bo šel v šolo? Kaj bo z njim, ko bo postal najstnik?! Bo delinkvent? Mi bo pošiljal selfije, kako pleza na žerjave? Bo ponoči vdrl v zbornico in ukradel teste za matematiko? Bo živel samo za adrenalinske športe?
Vdih. Izdih. Ne glede na to, kako se sekiram, s tem ne koristim ne sebi ne otroku. Bog je imel načrt, ko mi je poslal prav takšnega otroka. Očitno je verjel, da mu zmorem biti mama, kot jo potrebuje.
Verjamem, da tudi mojega otroka potrebuje prav takšnega, kot je – nabritega in neposlušnega, vihravega in polnega energije, pa vendar (pri)srčnega in izjemno toplega. Vem, da mu ne bo enostavno, in vem, da ne bo enostavno meni.
Zaenkrat pa je korak, za katerega se moram odločiti vsak dan, da zaupam Božji presoji, da ima moj otrok, prav takšen kot je, na tem svetu specifično poslanstvo in da je tudi meni bil zaupan, ker Bog ve, da mu zmorem dati tisto, kar potrebuje.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
