Človek od nekdaj išče nekakšen eliksir za neumrljivost, trudi se, da bi v nedogled podaljševal svoje življenje. Vse, samo da ne bi umrl. Smrt se nam zdi kot grozeča pošast, ki bi nam rada nekaj vzela, nekaj, kar nam je drago, nekaj, kar edino zares imamo v svojih rokah, tudi če smo največji reveži.
In v določeni meri smo jo že premagali, saj smo z zdravili, cepivi in aparati danes lahko živi tudi čez sto let, res, lahko si čestitamo, kako zvito smo ljudje prelisičili naravo in si življenje podaljšali v neslutene daljave. Čeprav si ga s tem še nismo nujno izboljšali. Kajti, povejte mi, mar je res toliko bolje živeti priklopljen na aparate pod neonskimi lučmi podzemnih laboratorijev, kakor umreti, ko pride tvoj čas?
Učenje umiranja
Morda je zato tako, ker dandanes več šteje količina kot kakovost, ker več pomenijo številke kot spoznanja in se bolj ceni slava kot bližina. Morda pa se zato človek tako zelo oklepa svojega življenja, ker se boji, da po smrti ne bo več obstajal, ker se mu zdi, da ga ne bo več, ko ne bo imel ničesar več, ko bo prišel čas, da bo moral zapustiti vse, s svojim življenjem vred. Kot da je človek to, kar ima, ne pa to, kar postane …
Ne morem priti do drugega sklepa, kot da je tako zato, ker se pač sodobni človek ni naučil ljubezni, bistvene prvine človeka, ki je prav v tem, kot pravi Jezus, da dajemo, namesto prejemamo, vedno več in vse bolj dragocene stvari, da bi naposled zmogli dati, izročiti tudi svoje življenje (Jn 15,13), v vsem, kar mi to pomeni. Kako umreti, se je treba naučiti; in tega se je mogoče naučiti samo z ljubeznijo.
V tem je življenje: postati “nekomu vsakdanji kruh”.
Zaradi ljubezni
Kajti v resnici ne umre samo tisti, ki je sposoben umreti. Ki se umreti uči vse svoje življenje, tako da se uči dajati, kar ima, da se uči izročati in odpovedovati stvarem, željam, sebi – zaradi ljubezni. Tako ostane rodoviten, tako ostane živ, ko (vsaj nekoliko) umre, ko zaradi njega preživijo drugi ljudje: “Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu” (Jn 12,24).
Da, šele potem lahko umremo in obenem ostanemo živi, saj vendar ne umre edinole tisti, ki živi s kom v odnosu, ki ima nekoga rad in ga ima tudi drugi rad. Ker je to kruh iz nebes, kruh večnega življenja, ljubezen nekoga, ki je dal življenje zame, vse, popolnoma vse, kar je imel. “Kruh, ki ga bom dal jaz, je namreč moje meso za življenje sveta” (Jn 6,51).
Ker je v tem življenje: postati “nekomu vsakdanji kruh” (Kuntner), kot je nam postal tisti ob oltarju vsakdanji, brez katerega kot kristjani ne bi preživeli …
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, št. 32.
